Blog'o Hana - 01 hribi

Iz Kamniške Bistrice do Logarske doline (in nazaj)

helena.kermauner@gmail.com — Tue, 21 Jul 2015 18:56:00 +0200

(18.7. in 19.7.2015)

S sabo vzameva najmlajšega otroka. Ko je bil še manjši, sva ga motivirala z raznimi zgodbicami, škrati in bomboni.

Sedaj on kolo vodi. Postal je prava »samohodka«, vodič, ki opozarja na nevarna mesta in stezosledec za zgubljenimi markacijami.

V hribih srečuješ znance in prijatelje. Večkrat se vidimo nekje gor, kot v dolini. Pravzaprav je že sumljivo, če določenih obrazov ne vidimo pri eni ali drugi koči. V hribih srečuješ tudi druge skupine. Vidiš, da gredo po isti poti, jih dohitiš ali pa oni tebe, nato pa poniknejo. To je malce bolj sumljivo, vendar nerazjasnjeno. Ko prideš domov, pregledaš poročila gorske reševalne in ko vidiš, da intervencij ni bilo, si šele oddahneš.

Vstala sem ob petih. Od doma smo se spravili ob sedmih. Hoditi smo začeli pol devetih. Do takrat pa smo bili na klepetu in kavi z Ingrid. Iz Pule pride spat v Kamniško Bistrico. Če ne drugega, je tu hladneje. Predvsem pa bližje do izhodišča. Načrtuje pohode za naslednjo sezono. Dobri so, Istrani!

Ciklame. Omamen vonj ciklam me spremlja na poti. Vonjam jih in vem, da so okoli mene, vendar jih ne vidim. Ne zares. S sklonjeno glavo se pomikam, prestavljam nogo pred nogo, diham in se trudim ne misliti.

Po soncu na Kamniško sedlo je težko, tudi če je zunaj 10 stopinj. V dnevih, ko govorimo o vročinskem udaru, pa mi kaplja z vsakega centimetra kože. Do Pastircev temeljito zamenjam vodo. Vsi dokazi petkovega večera dobesedno izpuhtijo. Zgoraj prijetno pihlja, sonce pritiska in popolnoma mokra majica se osuši prej, preden jo uspem zamenjat.

Od daleč najprej slišim, nato prepoznam skupino fantov. Štirje bratje, sosedje. So ravno zaključili s plezarijo. Omahujem, ali bi jim povedala, da sem ravno v družbi in zaslugi njihovega očeta bila nekoč prvič na Sedlu. Pa saj vedo. Vemo.

Za spust do Okrešlja si navesimo čelade in rokavičke. Občudujemo razglede in čakamo, da se pot sprosti. Počutimo se kot v avtobusu. Vseh barv in jezikov polna stenca. Vsi gremo, vsi se peljemo. Pri izviru se spet srečamo.

Voda. Voda, ki teče iz skale, mrzla, bistra, čista voda. Pijemo, se močimo in uživamo. Ne razumem mimoidočih, ki jih voda brez deklaracije na plastenki sploh ne zanima. Katera voda je torej prava voda? Obrnjen svet.

Spet se ustaviva pri Domu planincev. Nazadnje je tu deževalo kot za stavo, pa vendar so ljubeznivo poskrbeli za naju. Sedaj se vračava in še se bova.

Sonce se umakne s poti in ponovno zagrizemo v strmino do Klemenče jame. Vode. Dajte nam vode. In tam na travi pred kočo je korito in vanj ter preko se preliva voda iz izvira. Neprenehoma. Svet je lep.

Postaja hladneje in iščemo jope. Preden se popolnoma stemni, že spimo.

Jutro je sveže. Prav počasi se prebuja in kava omamno diši. Vrhovi so obsijani s soncem, nakazuje se vroč dan. Zajtrkujemo ob poti, na mestu s kraljevskim razgledom nad Logarsko dolino.

Sami smo. Želimo biti sami. ~~Nihče nas ne preganja.~~ Nikamor se nam ne mudi. Želimo užiti ta najvišji privilegij popolnega miru, popolnega nasprotja z vrvežem in ihto v dolini.

Dohiti nas druga skupina in misleč, da pogrešamo družbo, prisedejo. Nismo pri volji za druženje. Odpravimo se še višje.

Prične se spust. Spust, ki bo s postanki po sila samotni poti preko Presedljaja trajal do večera. Zdi se, da ni ničesar. Pa vendar na skali nepremično sedi orel in opazuje v kotanji razigrane mladiče gamsov. Slišimo zvižge svizcev.

Na Korošici nemočno zremo v nebo. Nobenega oblačka, razgreto skalovje, brez vetriča. Je pa pivo in mrzla voda na pipi. Poležemo po travi, zavest tava med budnostjo in sanjami. Zadnji trenutek pred predajo v sanjski svet se dvignemo in gremo dalje. Vsak postanek je enkraten, vsak začetek je težak.

Pot se vije med rušjem, ki z neverjetno močjo in vztrajnostjo vedno znova zarašča tudi že odkrite dele poti. Vročina ne popušča. Vročina narašča. Bolj ko se spuščamo v dolino Kamniške Bistrice, bolj soparno je.

Najraje bi sedla in obsedela. Najraje bi sezula moje težke, vroče gojzarje. Odslej bom nosila superge v nahrbtniku za vse travne in mehke pristope in sestope. Energija usiha. Ne da se mi več.

Postanek. Pobrskamo po nahrbtniku. Najdemo 5g soli in 5g magnezija, zmešamo z malo vode in vsak napravi nekaj požirkov novega napitka. To bo to. Malo mineralov in spet gremo z nasmeškom dalje.

Tu nekje se odcepi pot za slap Orglice. Morala bi se. Pa je od žledu vse razbito, slabo prehodno. Čas je za Alešev vložek. Brezpotje kot obvezna sestavina vsakega pohoda. Z zadnjimi atomi se prebijam čez vejevje, v mislih se mi riše prizor; slap buči prek sten, odvržem oblačila in se postavim pod ledeno vodo. Ko zaslišimo vesele vzklike ljudi, ki s privzdignjenimi krili brodijo po kotanjici z vodo, to je vse kar je ostalo od slapu, se poklapano obrnemo.

Dolina Bele nas vseeno ne pusti žejnih in brez vode. Malo nižje, samo za nas, bistri ledeno mrzla Bela. Za gušt za piko na i. Do avta že zdavnaj ponikne.

Doma ne morem zaspati. Najprej tak napor nato takšno zadoščenje. Preprosto je. Ker lahko.

Soteska Predaselj

helena.kermauner@gmail.com — Wed, 28 Aug 2013 21:19:00 +0200

Nekega res vročega poletnega dne smo popoldan zavili v dolino Kamniške Bistrice.

Ko enkrat za spremembo nismo pogledovali v vrhove nad nami, smo ob Koželjevi poti na novo odkrili pravi biser.

Mali in Veliki Predaselj!

Na tabli ob poti lahko preberemo še kakšno zanimivost .

V času, ko so bile v dolini le revne koče gozdarjev, lovcev in oglarjev, so gozdarji les iz zgornjega konca doline spravljali do žage v Stranjah po vodi, tudi po soteski Predaselj, ki jim je povzročala posebne težave. Nekega dne, leta 1890, se je les zagozdil, za zagozdo pa je reka odložila material, ki ga je nosila s seboj, in nastal je slap. Kasneje, ko se je pozabilo, da nekoč na Kamniški Bistrici ni bilo slapu, je večina ljudi, tudi znanstvenikov, mislila, da je nastal lepi slap med kotanjo in sotesko Malega Predaslja tako, da voda še ni zadosti globoko zarezala v matično osnovo in izravnala svoje struge.

Po strašnem neurju v jeseni leta 1952 pa je jezerce izginilo, na njegovem mestu pa je zijala nova kotanja. Slapa po 60 letih kar naenkrat ni bilo več!

Storžič

helena.kermauner@gmail.com — Tue, 23 Jul 2013 22:27:00 +0200

So dnevi, ki gredo v pozabo spomina hitreje, kot se končajo. Včasih pa užijemo dan na polno in zato stremimo k našim hribom vedno znova in znova.

Začeti dan ob štirih, kaj lepšega? Res rada zgodaj vstajam in čakam dan, da se prebudi. Tudi zadnjo soboto sva že peljala proti jutranji kavici na gorenjskem počivališču, ko se je ravno danilo. Na Storžič sva bila namenjena in to z zadnje, severne strani, kjer še nisva bila.

s pogledom na Storžič v ozadju

Avto sva pustila pri Domu pod Storžičem in se ob šestih podala na pot. V svežem jutru hitro najdeva pravo pot, ki naju kar takoj precej strmo pripelje pod Žrelo.

Po prebranih opisih naju čaka precej izpostavljena pot, zato si nadeneva še dodatno opremo. Pot je ves čas strma, pa vendar dobro varovana.

Medtem, ko se vzpenjava mimo strmih trav, Aleš spet lovi sapo. Meni se pa sedi na robu in nikamor preveč ne mudi. Medtem, ko počivava naju že dohitijo prve pohodnice, ki se brez težav in posebne opreme vzpenjajo mnogo hitreje od naju.

Kar kmalu se gozd poslovi in še nekaj lažjih vzponov čez steno nas loči od širnega pogleda na drugo stran.

Takoj naju pozdravijo planike in pisane zaplate rož. Po grebenski poti, ki je mestoma kar ozka in izpostavljena, sva zelo hitro na vrhu.

Priznam, da mi je današnji izlet izredno všeč. Tako hitrega pristopa nisem pričakovala in je pravo nasprotje najinemu dvodnevnemu prečenju Karavank prejšnji vikend. Na vrhu je kar nekaj pohodnikov. Midva sva se odločila, da raje postaneva nekje bolj na samem, kajti poleg pohodnikov, vrh na 2.132 m, redno obiskujejo tudi ovce. Za sabo pa ne pustijo niti zaplate čiste trave ali enega belega kamna.

Škarjev rob

Za sestop si izbereva pot čez Škarjev rob. Prvi del je kar malce neroden, saj je drsečega grušča na pretek. Si pa tudi tukaj po poti lahko pomagamo z varovali. Zraven pa spet občudujemo gorsko cvetje v polnem razcvetju.

Alpski mak.

Ena od podvrst maka; Retijski ali morda Kernerjev mak? Težko ju je ločiti med seboj.

Na mestu, kjer si vzameva čas za malico in razglede se krasno vidi prehojeno pot in celo pobočje Storžiča. Malce odmaknjena od poti se predajava soncu, ki postaja čedalje močnejše in naju opominja, da je pot do doline še dolga.

Med macesni v daljavi uzreva celo streho Bivaka pod Storžičem, ki pa je dostopen le po neoznačenih plezalnih smereh.

Dom pod Storžičem.

Z Alešem se drživa markirane poti in sestopava proti Domu pod Storžičem, kjer sva ob enajstih edina obiskovalca.

Pijeva čaj, medtem pa se nama pridruži hrošček, ki se kar noče posloviti od družbe. Spet ne vem, katera vrsta kozlička je tole, vsekakor pa ga vpiševa na www.sporocivrsto.si

Ura še ni dvanajst, ko se vračava domov. Bil je to res en krasen pohod, ki zaradi visokega izhodišča s premagovanjem le 1000 m višinske razlike nudi vse, od gozda, obilice planinskega cvetja do divjih skalnih pobočij.

Pa dneva seveda še ni konec...

Taborniki

Pot nadaljujeva do Stavče vasi, kjer končuje svoje taborjenje naš Rod skalnih tabornikov. Tadeji se najbolj toži, da letos prvič ni aktivno sodelovala pri vodenju tabora. Njen vod se je moral znajti po taborniško. Flori je že na poti na morje, pobereva lahko le še tamaučka, ki kar ne neha pripovedovati o vseh dogodivščinah. Iz las in superg mu gleda trava, ki jo je pobral v bližnji Krki.

Namenjeni smo bili še dalje, lahko bi se udeležili še Kostanjeviške noči, navsezadnje smo bili že na pol poti. Pa smo se odločili, da ne gre zajeti vsega v en sam dan. Kaj pa načrtovani Naskok na Boršt? Še dobro da je odpadel, saj se je temperatura čez dan povzpela na dobrih 30 stopinj.

Paški Kozjak

Navsezadnje nas je naslednje jutro čakalo raziskovanje grape in domačije na Paškem Kozjaku. Vendar je to že druga zgodba.

Nanos za začetek

helena.kermauner@gmail.com — Tue, 01 Jan 2013 21:05:00 +0200

Kakšno leto si želimo, smo pokazali takoj prvi dan v januarju. Da nam le uspe takole preživeti še preostanek leta!

Zbudili smo se v megleno jutro. Megla je bila tako gosta, da se še zdaniti ni moglo prav dolgo v jutranje ure.

Gremo poiskat sonce, smo si zadali in se odpeljali proti primorski, kjer nas je obsijan s soncem ponovno vabil Nanos.

Tokrat smo prvič zavili kar na strmo pot, ki nam omogoča, da se v kratkem času dvignemo prav do vrha.

Hkrati je pot tako zanimiva in nadelana z varovali, da uživamo v vsakem koraku.

V dobri uri in pol smo že na vrhu, ki se že kiti s svojo kapo, kljub močnemu jugozahodniku.

Dan je še dolg in časa imamo na pretek, zato po toplem čaju v Domu izberemo za sestop položno pot. Cerkvica Sv. Hieronima nam je še vedno tako všeč, da sestopimo še tisti delček poti in se naužijemo sonca sedeč pred starodavnimi zidovi.

Potem pa le še navzdol.

Pogled nazaj pa že razkriva mrč in jutrišnjo napoved deževnega vremena.

Tudi prav. Naš dan je že izpolnjen.

Dvorišče Grintovcev

helena.kermauner@gmail.com — Sun, 18 Nov 2012 21:11:00 +0200

Začarana z lepoto neokrnjene divjine.

To je moj kraj!

Družinska doživetja 3/2012

helena.kermauner@gmail.com — Sun, 09 Sep 2012 18:41:00 +0200

V jesenski številke revije Družinska doživetja, tokrat tudi članek "Z otroki (peš) v hribe".

V opisu naj bi pokazala, kako motivirati otroke, da gredo z nami v naravo. Ali lahko tudi drugi uporabite enake prijeme, pa presodite sami. Vsak otrok (in njegov starš) je pač drugačen.

Palice za 5 (let)

helena.kermauner@gmail.com — Mon, 02 Jul 2012 20:05:00 +0200

Ko bi tistega davnega decembra 2007 družina vedela, kaj vse mi odpira s svojim pooblastilom, bi dobro premislili ali je to pravo darilo zame.

Od takrat smo bile nerazdružljive. Krepko čez 200 pohodov smo opravile skupaj, jaz pa sem jih v kočah ljubosumno skrivala pod posteljo.

Ko pa sem jim letos želela dokupiti nove špice, sem izvedela, da te firme preprosto več ni. Finci so naredili Excellent palice, ki so skorajda večne, sami pa na žalost propadli.

Tako je danes prišlo slovo. Moje naj palice sedaj posojam le najboljšim prijateljem, tanove pa me morajo še očarati. S svojo zložljivostjo bodo mnogo primernejše za v nahrbtnik in imajo res tanke ročaje popolnoma po mojem okusu. Verjetno sem ena redkih, ki vztraja s palicami za nordjsko hojo tudi visoko v hribih.

Na novih pet let!

Lušte

helena.kermauner@gmail.com — Sun, 27 Nov 2011 06:49:00 +0200

Če se v soboto zjutraj prebudiš v meglenem morju, brez vsakršne možnosti, da veter do večera pomete s tole gmoto v dolini, nimaš veliko možnosti. Se predaš in zaviješ v odejo na kavču ali pa vzameš pot pod noge.

Naše sobote so namenjene iskanju sonca in tudi tokrat smo raje zakoračili.

Tako blizu, pa tako lepo. Kamniški vrh.

Hej, tako se ne hodi! Kaj res potrebujemo še četrto in peto sled?

Čedalje bolj vroče postaja, nekateri hodijo gor v kratkih rokavih. Spodaj v megli pa je na termometru okoli ničle.

Dobre štiri ure smo porabili, da smo se naužili sonca in samotnih poti.

Sestop s sedla je izredno lep in izredno strm in prepaden. Velja biti kar pozoren, predvsem z otroki.

In ko smo spet v dolini, se razposajeno potopimo nazaj v meglo, ki kar naenkrat ni več tako hladna kot prej.

Lepenatka in Rogatec

helena.kermauner@gmail.com — Sat, 29 Oct 2011 23:37:00 +0200

Že prejšnjo zimo mi je pogled vsakodnevno uhajal na določen hrib nekje med Menino in Veliko planino. Hrib ima izrazito poseko in prav jezilo me je, ker nisem mogla ugotoviti, kateri hrib pravzaprav gledam.

Po karti sodeč bi lahko šlo za Lepenatko in prav blizu bom morala, da se prepričam, če imam prav. Ta teden sem spet jaz izbirala najino pot in končno predlagala kar oba, Lepenatko in Rogatec, seveda.

Vožnja do izhodišča je dolga. Kar uro dvajset sva potrebovala po avtocesti proti Celju, nato na Mozirje in Gornji grad ter še zadnji odcep do sv. Lenarta. Avto sva pustila še nekaj zavojev višje, kjer se prične strma pot na Lepenatko. Le malo sva se dvignila in že sva pustiva meglice pod sabo. Zagledala sem sosednji hrib, z "mojo" poseko počez in le ugotovila, da ves čas gledam Kašno planino, zlahka dosegljivo tudi iz Črnivca. No, lepa reč, bo pa izlet toliko bolj zanimiv.

Pobočje Lepenatke je travnato in že tukaj se razprostre pogled na Veliko planino in že pobeljene vrhove Kamniških v ozadju.

Čisto pred nosom in dlani pa je seveda Veliki Rogatec ali Rogac (tudi Rogač ter Mrtvi menih) po domače.

Poti so lepo vzdrževane, zato slediva markacijam najprej na sedlo na Kalu. Tam naju preseneti vzorno urejen in enkraten bivak na Kalu, s podpisom PD Gornji grad.

Prostor, razgledi na oranžne macesne ter meglice v dolinah, sonce in topel čaj v termovki, naju zmamijo, da posediva in enostavno le uživava podarjene trenutke.

Potem se le opremiva malce resneje, pred nama naj bi bil kos plezalne poti na Rogatec. Pot plezalno ni zahtevna, je pa zračna. Določeni predeli so nevarni za zdrs, zato previdnost res ni odveč.

Prečenje ostrega grebena, za njim pa že krasen pogled nazaj na pobočje Lepenatke.

Od bivaka do vrha sva v slabi uri. Pot je kratka, vendar tudi zelo strma. Spet uživava v razgledih in predvsem v popolni samoti. Daleč naokoli sva edina, nekje v sosednji dolini slišiva glas gozdarske žage.

Za sestop sva izbrala drugo pot, ki pelje mimo kmetije Špeh in je označena kot lažja varianta poti.

Všeč nama je, da lahko izbirava in se ne vračava po isti poti. Izkaže se, da je tudi ta pot izredno strma in v senčnih predelih tudi zelo zdrsljiva.

Poteka pa res večinoma po gozdu z izjemo poseke, na kateri sva videla štiri gamse, ki pa so se ob pogledu na naju tako hitro umaknili, da za fotografiranje sploh ni bilo časa.

Ob pogledu na tako domačijo, sva takoj spet začela sanjati o svojem domu nekje visoko v hribih. Morda pa naju res čaka tista hiška nekje na samem in s pogledom daleč v dolino. Če kdo ve za kakšno možnost, naj nama vsekakor sporoči.

Vode jim v teh krajih res ni primanjkovalo. Kar štirje slapovi so na poti, pri enem od izvirov je bil do nedavnega še mlin, zajezena voda pa teče tudi povsem mimo cerkve sv. Lenarta.

Pri cerkvi se obrneva nazaj v klanec, ponovno poiščeva markirano pot, ki je polna jesenskih plodov.

Še sto metrov višincev in znajdeva se ponovno na poti. Po občutku bi morala biti blizu mesta, kjer sva zjutraj pustila avto. In kaj ugledava, ko pokukava iz gozda?

Seveda, nekaj čuta za orientacijo torej le še imava! ;)

Za domov izbereva smer čez prelaz Črnivec in Kamnik. Pot je zelo ovinkasta, ampak krajša za deset minut. Tako sva zaključila še en krog in razrešila še eno skrivnost pobritega hriba. Da o kipečih barvah ne izgubljam več besed, priporočam tudi ostalim.

Kamniški dedec

helena.kermauner@gmail.com — Mon, 05 Sep 2011 07:01:42 +0200

Sobota zgodaj zjutraj in midva na poti proti Kamniški Bistrici. Vremenska napoved je bila za dopoldan dokaj ugodna, otroci še spijo, dan se prebuja, ko zapustiva parkirišče pri Domu. Mimo naju pelje še nekaj avtomobilov, ki so namenjeni proti Jermanci.

Zagrizeva v hrib po označeni poti na Kamniško sedlo. Mene danes noge kar neso, jutro mi daje zagon. Mimo postaje žičnice, še malo strmo navzor, čez cesto in še malo v hrib, ko že dohitiva pohodnice, ki so pričela na Jermanci. Hitra sva, kot še nikoli.

Prvič zavestno ne upoštevava napisa na deblu in se podava v "napačno" smer.

Malo po uhojeni potki, čez suho strugo hudournika in že je pred nama lepa, neoznačena, vendar dokaj uhojena steza.

V lepih okljukih se dviguje vse do malce zapuščene lovske koče. Ena ura hoda je za nama.

Vendar je najin cilj višji. Za kočo se prične še bolj strma in ozka potka, ki naju pelje najprej na greben Črnega vrha. Tišina v gozdu in samotne poti obljubljajo, da bova sama na vrhu. Malo kasneje pa ga že gledava čisto od blizu:

Kamniški dedec, v ozadju pogled na Kamniško sedlo.

Čisto pred vrhom dohitiva še en par, ki tukaj ni prvič. Skriti biser imenujeta tale vrh in ne zaman,
razgledi, ki nam jih ponuja so več kot fantastični.

Kokrško sedlo in Grintavec

Planjava in Lučki dedec nad Korošico,

v dolini pa v meglice zavita Ljubljana.

Malo čez deseto sva že nazaj pri Domu. Prehitro za tak jasen dan brez oblačka.
Še osvežitev v ledeno mrzli vodi Kamniške Bistrice,

in pa kavica na ranč prostoru z dnevno sobo pod Štruco in Skuto.

Bil je to dan za nekaj svežega, novega, dostopnega in predvsem dan za razglede in vzdihovanja.
Kljub čudovitemu pohodu se nama toži po vrhovih.