Podkleteno Nebo

Srečno 2022!

ales.kermauner@gmail.com — Fri, 31 Dec 2021 16:50:00 +0200

Letos je še težje napisat, da je bilo leto kar ok.

Ker vem, da za marsikoga ni bilo. Morda tudi za nas bilo najboljše, a sem nepopravljivi optimist.

Spomini gredo v pozabo, slabi skoraj takoj, malo manj slabi malce za njimi.

Sreče, zdravja... kaj bi rabili? Mi, ti, vsi? Toliko smo že o tem, da skoraj nima več smisla. Ne pomaga.

Zato želim tokrat drugače:

naj bodo dejanja velika, a redka, radosti pa majhne in bolj pogoste!

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Živijo Budimpešta!

ales.kermauner@gmail.com — Mon, 02 Aug 2021 08:43:00 +0200

V začetku leta 2018 je bil spet goalball turnir v Budimpešti. Seveda so se ga naši reprezentantje udeležili, jaz sem jih pa spet vozil.

Tokrat smo dobili Renault Masterja, ki smo ga imeli že v 2016. V njem smo bili vsi precej komot, nekaj novih nalepk, drugače pa ista leteča zverina.

Ker vožnje je kar nekaj.

Naša ekipa.

Kuharice se sicer trudijo, a z mojim vegetarijanstvom imajo vedno težave. Tokrat sem pa dobil nekaj novega. Res sem nekaj časa pomišljal, ampak sem vseeno vse pojedel. In bilo je čisto ok, neverjetno, ne bi sodil po vseh teh barvah.

Mislim, da so fantje turnir zmagali, eno so sicer izgubili proti Angliji, a so jih rešili Črnogorci.

Jaz sem šel enkrat vmes med turnirjem malo na sprehod in pravzaprav pristal v Ikei. Nič drugega ni bilo tam naokrog in Ikea je bila čisto dober plac za porabit nekaj časa.

Nazaj grede pa še požar na parkirišču večje trgovske hiše, najbrž avto. Ko smo čez par ur odhajali, ni bilo več gasilcev, torej ni bilo še kaj večjega.

Domači kraji

ales.kermauner@gmail.com — Sun, 01 Aug 2021 18:38:00 +0200

Vedno drvimo nekam drugam, nekam daleč.

Pa je tudi blizu doma lahko presneto lepo. Sploh v kakšnih zimskih dneh, ko je ozračje čisto, razgledi pa so fantastični.

Takrat sva tudi Tamaučka še kam spravila. Da je tudi sam užil nekaj razgledov, ne pa samo že vseh poznanih na ekran. Tako kot večina v naši družini...

Julijci so se pred Sv. Trojico sramežljivo skrivali.

Na koncu pa se je nekje proti Kranju še zdivjala snežna ploha.

Vsaj na Murovico smo skočili, nekaj malega pa je le.

Nerealizirana ideja

ales.kermauner@gmail.com — Mon, 26 Jul 2021 12:56:00 +0200

Konec leta 2017 smo dobili eno tako - no, z današnje oddaljenosti, čudno - idejo. Takrat pa se nam ni zdela toliko čudna.

Vsekakor je bila presneto vznemirljiva.

Toliko, da smo se enkrat zapeljali v Celje, naslednjič pa skoraj za novo leto sredi zime v Logarsko dolino.

Ja, danes, tri leta kasneje, v naših glavah vse drugače zgleda, ampak takrat smo bili res kar zagreti.

A je bilo potem vse premalo ohranjeno in za nas veliko prevelik zalogaj, tako da smo se ideji odrekli.

In smo šli raje malo naokrog.

Pa od daleč pogledat Palenk.

Pa nekaj pojest v Luče. In se dogovorit, da tole ni za nas.

Malo nam je takrat odleglo, ampak malo smo bili pa tudi žalostni. Kdo ve, kako bi se naša življenja odvila, če bi bil Dom v Logarski dolini v boljšem stanju, kdo ve...

Danes je ideja le še nostalgičen spomin, ki bi nam zakomplicirala življenje do konca. Ampak saj vemo, kako to gre - za nekaj pa se moraš borit, anede?

Nekaj pa smo vsi skupaj le dobili od tega potovanja - eno super dobro gripo! Pet dni sva s Heleno skupaj ležala v postelji in delala čisti nič, ker nisva nič mogla - torej vse, kar si človek vedno želi...

Pliskina pot

ales.kermauner@gmail.com — Thu, 22 Jul 2021 15:30:00 +0200

Nekje ob Božiču 2017 je tole bilo. Ko smo bili namenjeni na družinski žur, ko je bila Mami še z nami.

Pa smo moral it pred žurom še malo naokoli, na Krasu je bilo fantastično vreme, en izlet pa je treba narest.

Pa smo si izbrali Pliskino pot, kjer sva midva s Krti že dolga leta nazaj pohajkovala.

Začeli smo seveda v Pliskovici, kjer so tudi table.

Pa lepo cerkev imajo. Sv. Tomaž.

Da ne bi kdo mislil, da nismo imeli brašna s seboj. Jasno, da smo ga imeli!

Kaj vse smo počeli, nimam več pojma, ampak vem pa, da nam je bilo super!

Sploh če kako domačo zapoješ v vodnjak.

Zvečer pa žur, kot je pač to v navadi.

Ponovni vklop

ales.kermauner@gmail.com — Thu, 22 Jul 2021 15:21:00 +0200

Dolgo že nisem sedel v kleti in razmišljal o tistem zgoraj. Se pozna, se človek razvadi in ne piše več. Podkleteno nebo je preblizu in razmišljanje o njem ni več tako aktualno.

Včasih sem sedel v tisti mrzli kleti, sredi zime ves premražen in ni bil noben problem. Zdaj sem že dolga leta nebu bližje, na toplem ali na klimi, moralo bi biti lažje, hitreje, enostavneje. Pa se človek samo poleni.

Se bo svet zaustavil, smo si mislili. Pa se ni. Še hitreje se je začel vrtet.

Ali pa smo samo vsak dan starejši.

Kar naprej se dogaja, včasih tudi večkrat na dan. Zasedeni na polno, en sam jamer ali pa jarem. Ampak drugače ne gre. Drugače je žalost, drugače je tema. Na tem svetu nismo večno, je treba kaj videt, kaj narest, kaj začet, kaj morda tudi dokončat.

In morda tudi tale blog ujet.

Čeprav bo težka, saj so vmes že (ŽE!) štiri leta.

A če je namen dober... morda pa res.

Pa še nadgradit hočem vse, pa večje slike, pa... ampak to hočem že kar nekaj let, pa ni nič bolje. Bo zdaj?

Skratka, gremo počasi naprej. Od tam, kjer sem končal, nočem preskakovat, čeprav bi to mirne duše lahko naredil, pa bi šel potem nazaj. Ampak ne, ne pa ne, to pa ne. Zakaj točno ne, ne vem niti sam.

V nekaterih stvareh moraš pa tudi sam sebi zaupat.

Srečno 2021!

ales.kermauner@gmail.com — Thu, 31 Dec 2020 11:04:00 +0200

Letos je težko napisat, da je vsako leto boljše, res težko.

Tudi hecat se ne gre s tem.

A svet se nekako ustavlja, torej točno to, kar smo si želeli. Najbrž si tega nismo želeli na tak način, a pri željah je treba bit previden in natančen.

Bijemo plat zvona, a bili smo ga že davno, pa sto let nazaj, pa lani, pa včeraj, pa jutri ga bomo in tako naprej še velikokrat, vse dokler bomo tu. Do takrat pa nam ne ostane drugega, kot da si želimo: Srečno!

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Dunajski božični sejem

ales.kermauner@gmail.com — Fri, 15 May 2020 16:00:00 +0200

Enkrat pa je treba it na božični sejem, ni res? Najbolje v Avstrijo, "na Dunaj!", "kje pa bo še lepši?!", sva si rekla decembra 2017.

In sva seveda tudi šla. Koliko pa je do Dunaja? Pet, šest ur lepo počasi (moj bivši šef je sigurno prišel v treh), mimogrede si tam.

V petek, 15. decembra sva tako spakirala že zjutraj - kaj bi se obirala! - in bila še v svetlem poldnevu v mestu. Hitro sva našla tudi najin hotel, za katerega Helena še danes misli, da je bil beden, meni pa je še vedno všeč. Kaj pa rabiš v sobi? Postelja, miza, kopalnica - to je povsem dovolj. Če se imaš v mestu super in si vsak večer zmatran ko pes, je pa tudi samo postelja dovolj.

Hotel je bil Hotel pension Bleckmann, po 98 € na noč z zajtrkom. Parkirala sva lahko brezplačno v neki sosednji mirni ulici brez problemov. Pa je bil pravzaprav precej v centru, vsaj za naju to za peš ni noben problem.

Najprej sva dobila to sobo, ki je na slikah, a je gledala na atrij in tako grozovito smrdela po čebuli, da je Helena v parih minutah odvihrala v recepcijo in se hitro vrnila z drugim ključem. Naslednja sobica ni gledala na atrij in je smrdela le tričetrt manj - kar pa je bila že zmaga! - je pa bila še celo malo manjša. Odkod toliko čebule sva se spraševala le do večera, ko so spodaj odprli etiopsko restavracijo in - po vonjih sodeč - jedli le in edino čebulo na milijon načinov. Ampak midva nisva več gledala na atrij, ha!

V dvigalu porabiš najprej pol ure, da veš, kam se moraš odpeljat. Prvo (1) nadstropje je namreč precej visoko, v tretjem. Pritličje, visoko pritličje, mezzanin in šele nato prvo nadstropje. Prav veliko jih potem niti ne ostane.

Lepo sva torej parkirala, vse odnesla - kot vedno tri letalske kufre (en na vsakega, v enem pa hrana). Malo motovilila s sobo, vse razpakirala, vse pogledala, se razgledala in jo mahnila direkt v mesto. Peš, jasno. Da si ogledava, kje sploh sva.

Dunajski božični sejem je bil enkrat proglašen za najlepši v Evropi, ampak ne vem več kdaj. Kar seveda ni čudno, da je bil najlepši!

Vse kaže, da vsi sodelujejo in zadeve so res prekrasno okrašene, niti ne preveč kičasto. Konec koncev pa je to božični sejem, nekaj kiča pa že mora bit.

Bratranci ljubljanskega biciklja, ampak prav veliko se jih ni vozilo, je bil presnet mraz. Škoda le, da ni bilo snega. Potem so božični sejmi še lepši.

Midva pa sva v petek zvečer prehodila cel center podolgem in počez, se ustavila prav na vsakem sejmišču. 4 € kavcije za lončke, dobiš in vrneš po celem mestu.

Hofburg zvečer je bil prav impozanten in meni bolj priljuden kot podnevi.

Vsa sejmišča so varovali lepo zakriti betonski bloki. Vsi smo se delali, da jih ne vidimo, leto 2017 pač.

Na Mihaelerplatzu je bil en tak simpatičen sejem-ček. Luštno.

Ampak prej ali slej imaš cukrastega gluhwajna vrh glave, zato je treba it nazaj, v hotel, seveda spet malo naokrog, peš.

Naslednji dan nisva bila prav pozna, zgodnja pa tudi ne, ravno prav sva jo mahnila ven, si kupila 24h karto za prevoz za 7,60 € in se končno usedla tudi na tramvaj.

Sva pa seveda morala spet skozi center, da vidiva, kako vse to zgleda podnevi. Nisem pa povsem siguren ali sva odkrila kakšno novo sejmišče, mislim, da ne. Sva že prejšnji večer vse obdelala.

Tokrat pa je bil čas za kake druge oglede, ne samo po stojnicah hodit. Naprimer gotika, preprosto jo moraš imeti rad. Sv. Štefan.

Tramvaj nama seveda ni bil dovolj, če že imava karto, je treba preizkusit tudi metro. Učinkovito, hitro, preprosto in dobro označeno. Kot je v navadi pri metrojih.

Pa še na kakšni postaji lahko najdeš še kake izkopanine! Super.

In kam sva jo mahnila?

Vmes sem prebiral še vse možne ploščice po tleh, večina je bila v spomin in predvsem opomin.

Hundertwasserhaus je točno takšna, kot pričakuješ, da bo. Kako pa bi bila kaj drugega? Dolgo nazaj, v 2005, smo arhitekta občudovali že v Bad Blumau.

Z vsakega konca malce drugačno, predvsem pa živo, živo!

Na metrojih so imel polno prikazovalnikov nekih števcev, dejstev in podobnega, večinoma prav nič prijetnega (koliko podhranjenih otrok, smrti zaradi vojn...), sem pa tja pa tudi kaj lepšega (koliko zaljubljenih na Dunaju v tem dnevu).

Slikala sva pa še en poldnevnik, če je to sploh bil poldnevnik. Kolikor vem, ni skozi Dunaj nobenga posebnega poldnevnika. No, ja, čisto mogoče je bila pa samo reklama. Zgledal pa je kot čisto pravi, moderni poldnevnik.

Čez dan jaslice počivajo in tudi kaj pojejo. Zvečer ni časa, se je treba fotografirat, plesat z otroci in podobno.

Lepo tudi podnevi, Karlkirche. Sejmišče sploh ni bilo prazno, ni pa bilo tistega vzdušja - sva čakala na zvečer.

Našla sva tudi grupo Marka Antonija od Arthurja Strasserja.

Dunajska secesija je bila vsa v delu. A naju to ni motilo, glavne slike Klimta so znotraj, ne zunaj.

Zato sva jo mahnila direkt v kavarno na - končno! - zaher torto. O, ja, se nimam kaj pritoževat, je bila dobra ko strela! Sicer ne vem, če to šteje, ker je bila Gelateria Casttelleto italijanska, ampak meni se je zdela zaherca taka, čisto prava zaherca. Mogoče pa še dobro, da so imeli italijani tole čez, ker kava... o, kava je bila pa res super! Se kar stopim ob temle... kaj se sicer ne bi, kapučino po 3.70 €, zaherca po 3.90 €. Kje najdejo te cene?!

In še dunajski walk of fame, Kurt Weill, skladatelj.

Vmes sva pa hodila in hodila in hodila. Pa se tudi malo peljala. Pa spet hodila. Skupaj sva naredila kar 30 km! Precej naporno je takole potovanje, moram rečt!

Malo počitka, potem pa spet ven, na božične sejme!

Oblike, barve, vse, kar ti srce poželi!

Ker je bila sobota, je bilo ljudi še malo več kot prejšnji dan.

Midva pa sva bila tokrat bolj na punču! Dober, dober... najrazličnejših okusov, a noben ne prav poceni. Dunaj, kaj čmo.

Pravzaprav v soboto zvečer nisva zdržala dolgo, gneča je bila prevelika in kmalu se nisi mogel niti premikati več. Potem pa kakšnega smisla nisva več videla in sva se umaknila v svoje sobane(!), v njih (mali sobici) nekaj pojedla in premlevala vse vtise. In šla kmalu spat.

Ker naslednji dan je treba it proti domu. A ne še domov!

Schonnbruna pa res ne gre izpustiti! Pravzaprav je ravno na poti.

Soban in hodnikov in razkošja kraljev si nisva hotela ogledovat, sva raje korake porabila po malo širši okolici. To nama bolj odgovarja.

Sva kar nekaj prepešačila, a gor na hrib, do kavarne, pa le nisva šla. Že od daleč je moja gorenjska duša vohala kraljevske cene. Posebej še po parkirišču za 3.90 €.

Kakšne lepše slike pa tudi nisva mogla naredit, preprosto je vse preveliko. In še daleč preveč ljudi za najin - in vsak - okus.

Proti domu naju je nato na vrhu hriba ujel celo sneg! Sneeeeg!

Ampak to še ni vse!

V dolini je bilo spet sonce, na poti pa še eno mesto, kjer smo 2005 že bili, a, hej, zakaj pa ne? Gradec!

Kar naenkrat sva postala tudi lačna in kar naenkrat - (to se mi še danes zdi čudno, po mojem me je Helena nekaj okrog prinesla) - se je pred nama znašla restavracija Freigeist.

Mencal sem in mencal, v glavi preračunaval, a ne prav dolgo zdržal. Sem pa tja pa si lahko tudi kaj privoščiva, ne? Saj ne moreva celo potovanje samo na toastu pa siru zdržat...

V mestu sicer ni bilo nikjer nikogar (nedelja), ampak bar je bil pa poln in sva morala kar nekaj časa čakat. Pa sem tudi to potrpel, zgleda, da sem bil presneto lačen... In ker je bil to ameriški bar, sva po ameriško jedla. Pila pa po avstrijsko, k sreči pivo ni bilo ameriško. Vegi burger, jasno.

Se je pa za vprašat, zakaj ne morem hrane niti enkrat slikat PREJ, ne pa vmes. Taka slika je *res* dokumentarna. Uff.

Po dobrem obedu za 27,30 €, od tega pivo Trumer po 3,70 €, pa je bilo treba še malo naokrog. In ker sva 2005 že oblezla center, sva tokrat napadla - le kaj? - ja, hrib, jasno!

Nikjer nikogar, vse nedeljsko izumrto, kot Ljubljana v osemdesetih - minus vojska.

Skozi Gradec teče Mura, na njej pa je otok. Na tem pa kavarna. Malce naprej pa Kunsthaus, kdo ve, zakaj je nisem slikal. Spodaj levo pa spodnja postaja vzpenjače.

Kar pa sva spoznala šele tu:

Peš je treba, kakšna vzpenjača neki!

Direkt do stolpa.

Vmes pa polno luštnih kotičkov. Ki so bili še posebej luštni zato, ker ni bilo več tako presneto mraz in ker je bil sončeeeeek!

Takoj za ovinkom pa sva spoznala, zakaj ni bilo nikogar v mestu - ker so bili vsi tukaj, na hribu! Juhhheeeeej! Na tole luknjo za slikat sva kar čakala...

Seveda, v nedeljo je v Avstriji vse zaprto, sejmišče na vrhu Schlossberga pa ne - in ljudi se je trlo!

Še zadnji večerni razgledi, preden nas spet pogoltne dolga zimska noč. Ah, evo, pa je Kunsthaus spodaj desno.

In potem sva šla res domov. Res!

Nobene slike več.

727 km. Pravzaprav za vogalom, midva pa potrebovala desetletja, da sva prišla do sem. Eh. Sva pa sklenila, da je treba takle božični sejem še kdaj ponovit. Toliko glavnih mest okoli nas...

Do Dunaja sva večinoma hodila v italijanske dežele, tokrat, po res dolgem času, malo v nemške. Te nama niso bile blizu, a tokrat nama je Dunaj pokazal lepo in prijazno plat. In mislim, da je bil tu nek preskok, ki se bo potem nadaljeval v naslednjem letu 2018 v Firencah, da sva malo bolj začela gledat proti severu. Mogoče za par let, mogoče za dlje, kdo bi vedel? Kar sva videla nama je bilo všeč in zakaj ne bi malo več poskusila?

Ker sva toliko hodila - res sva veliko! - je bil to Helenin 45. pohod!

Mokrica v snegu

ales.kermauner@gmail.com — Thu, 30 Apr 2020 12:10:00 +0200

A v 2017 z Veliko planino še nismo končali. O, ne, čakal nas je še veliki finale v začetku decembra.

In ta finale je bil res velik finale! V vseh točkah!

Začelo se je v petek, z dežjem v dolinah in snegom v višinah. Seveda sem se sam - spet - namenil peš. Avta do gor ni bilo za spravit, na gondolo pa niti ne pomislim. Sem se pa zato pripravil na težje razmere. Na dež.

A k sreči pelerine nisem potreboval, se me je - zaenkrat - vreme usmililo. A takrat še nisem vedel, da je to kakor polivanje olja na razburkano morje - v začetku je super, a kasneje vse udari še huje!

Tokrat sem začel v Krivčevem, predvsem zaradi slabega vremena in tega, da smo pravzaprav vsi krenili od doma že zjutraj. Ne morejo me potem predolgo čakat, je bilo treba malo skrajšat.

Malo višje že sneg, ampak vse bolj pocasto, smrkavo.

Se je pa z vsakim višinskim metrom snežna oddeja lepo debelila in zadeve so postajale lepše in bolj ugodne.

Tačas sta se naša dva trudila od Šimnovca navzgor. Sedežnica seveda ni delovala. Razmere deloma ugodne.

No, pri meni pa se je na izhodu iz gozda pod Gojško planino počasi začelo komplicirat. Pogled nazaj, napihano čez pot, k sreči se ni preveč udiralo.

Sem pa Domžalca komajda videl. Dve uri do sem, se razmere kar poznajo.

Obvezen počitek, beseda ali dve in kako pivce, mogoče celo dva, potem pa naprej! V že kar hudo meglo. Tiste rdeče zimske markacije so spet rešiteljice! Udira se kar dobro, ni pa prehudo, da se še nekako sledit.

Izgubim se ne, niti narobe ne zavijem, čeprav do Mokrice ni najlažje prit.

Dobrodošlica!

Čaki... al je bila tole dobrodošlica?

Skratka, kar dobro zmatran, a je bilo treba kmalu spet dol do Šimnovca po naslednje udeležence. Sem jih šel raje kar iskat in malo pomagat nosit. Megla ni prizanesljiva.

Čez noč nas je pa še dodobra zasnežilo in bilo je kar lepo... Kar dober zimski ambient, kajne?

Takole je pa bilo, če si šel malce naokrog. Nad koleni. Če nisi navajen gazit, je tole groza.

Naslednji dan je bilo pa vreme mnogo boljše! Juhuhuuuuu!

Zapadlo je kar nekaj, a so progo zratkrakiral, ker je bil nek sankaški vikend, smučarjev smučarjev ni bilo. Kaj torej? Sankeeeeeee!

Popoldan se je pa lepo začelo malo jasnit.

In svetloba je postajala vedno bolj nora.

Do tistih rumenih, oranžnih in roza odtenkov. Noro.

Mislim, da smo naredili miljavžent fotk, čez katere se še do danes nismo prebili.

Ene par pa nam jih ostalo v spominu.

Kako seveda ne bi?

V nedeljo pa spet nekaj povsem drugega, malo bolje, a hud veter, ki se je le še krepil. Je bilo treba kar hitro dol, da gondola ne neha vozit. Takole je bilo na eni strani.

Na drugi strani pa... nobene fotke. Seveda sem šel tudi dol peš, tokrat do Calcita. Zato sem šel kako uro pred ostalimi, da me ne bi potem preveč čakali. Pa so me vseeno morali.

Mogoče bi bilo tokrat celo bolje, da bi šel z gondolo. Ker tokrat je bilo pa res totalno sranje. Na tej strani so se namreč združili sneg od prejšnjega dne, veter in megla! Vse troje sem imel v izdatnih količinah in priznam, da me je bilo že v začetku presneto strah. Kar se je izkazalo za povsem upravičeno.

Hodil sem lahko le od rdeče štange do naslednje rdeče štange. Do zadnje štange nad Velikim stanom je tako še nekako šlo, potem pa... me je kar naenkrat zagrnila totalna megla. Pa je bila stan pred mano par deset metrov, pa ga nisem videl. Nisem. Zato sem se držal naravnost in sklepal, da se bom zabil direkt vanj in bom potem hodil od stanu do stanu. Kako bi se lahko torej tu izgubil?

No, pa sem se. Izgubil sem se sredi stanu, sredi hiš, kjer sem imel hiše sigurno na manj kot na dvajset metrov! V tisti belini pa sem se hiš neverjetno uspešno izogibal in ko se je megla za trenutek dvignila (k sreči!), sem stal poleg žičnice, ki je pripeljala iz Tihe doline. Kaj? Kako? Šel sem naravnost, a sem prišel na rob stanu v pravem kotu na željeno pot? Opa.

Ja, opa. Mene torej ni neslo v desno, temveč hudo v levo. Hudo v levo. Ok, k sreči megla ni bila več tako huda, enkrat sem se že izgubil, morda se mi ne bo treba več še drugič?! A je postajal problem gaženja vedno hujši. Zaradi vetra se gosenic sank ni več videlo in kar naprej sem izgubljal pot in padal direkt v visok sneg. Gaženja nisem navajen in res je to težko. Za telo in še bolj za duha, sploh sredi megle, ko še po eni uri nisem bil niti skozi stan, skozi katerega drugače potrebuješ nekih deset minut.

Do Domžalca sem se potem še hudo, hudo nagazil, k sreči pa vsaj hude megle ni bilo več. Ne vem, kako bi to šlo drugače. Vsa pot je bila zametana, zapihana, vse se je udiralo, poti pravzaprav sploh ni bilo. In nikjer nikogar. Prebil pa sem se le, mislim, da sem rabil neke dve uri za pol ure hoje.

Sem pa spoznal, kako lahko se na Veliki planini izgubiš. In to *sredi* Velikega stana, kjer od hiše nisi oddaljen več kot dvajset metrov. Pa nimaš pojma ne kje si, ne kam greš, ne kdo in kaj si. Če se elementi lepo poklopijo, si ga dobro nasrkal!

Od Domžalca pa je bil sprehod po parku, za robom se več ali manj vedno neha veter in huda megla. Vse ostalo je potem res ena lepa pot do dol.

Kjer vedno srečaš sotrpina in si lahko izmenjaš kako zgodbo, dve. Sploh, če imaš ravno čisto svežo na zalogi!

Tokrat sem res dobil vetra in dobro izkušnjo ob tem, da mi pravzaprav ni bilo prav nič hudega. Le mnogo bolj se zdaj zavedam, kaj vse bi se lahko zgodilo in kako to preprečit. Pa še na lastni koži sem dobro preizkusil, da vse zgodbe o Velikoplaninski megli čisto res držijo! Čeprav tega res ne bi bilo treba, sem jim že prej verjel...

Naslednjič sem bil v snegu še malo bolj pazljiv, spoznal pa sem tudi, da so krplje presneto dobra naprava. Velikaplanina d.o.o. jih tokrat seveda še ni izposojala, ker se je zimska sezona začela šele čez en teden! 1:0 za vse tiste, ki ne pogledajo skozi okno!

Helenin 44. pohod od 50-ih!

Jesensko - zimska Velika planina

ales.kermauner@gmail.com — Tue, 17 Mar 2020 19:50:00 +0200

Konec novembra 2017 še nič kaj dosti snega, le visoko v hribih. Tudi na Veliki planini ga je bilo bolj malo.

Priznam, da grem kar velikokrat gor. Najbližje je in ena od lepših tur, pa še super fino za kondicijo, če greš iz Stahovice.

S Planino ne moreš zgrešit, tudi če je vreme bolj tako, tako.

Razgled s Pasje peči je vsakič drugačen. Vsakič.

Pri Domžalcu je bilo že bolj zoprno, nekaj umazanega snega, večinoma pa megla.

A se je - preden sem spil pivo ali dva - več ali manj skadilo. Še lep dan se bo naredil?

Ja, res se je, nad Primožem sem že imel sončka. In vemo, kako je, če dobiš sonce konec novembra. Veselje!

Potem pa je v hribih zapadel sneg in s Tamaučkom sva morala it pogledat, kaj se dogaja. Še dobro, da sva šla, ker toliko snega pa še dolgo ne bo...

Šla sva kar od Kranjskega Raka, da ga ne mučim preveč, tam še ni bilo nič snega. Malce višje pa sva že natikala derezice, da sva lahko letela v hrib. Z mladci je hudir, hitri so!

Ampak že na Gojški planini sva bila vsa na oh in ah in sploh!

Celo gazit je bilo treba nekaj malega. Prekrasno!

Takole se pa je mladi fotograf trudil za lepe fotke, zelo požrtvovalno!

Je pa še meni kaka ratala, čeprav se nisem toliko trudil.

Se je pa nadvse potrudil tale turni smučar, da je vrezal take natančne linije, eno za gor, drugo za dol. Enkratno!

In ja, res je bilo prekrasno!

A pot dol naju je še čakala in ker je bil sneg... in ker je bilo veliko snega... sva kar tam pod Gojško planino zagazila direktno navzdol v globok sneg. O, kaka uživancija!

Par minut je trajalo, pa je že plaval! Tako navdušenje ti pa da samo dovolj velika količina snega!

Mislim, da ga od takrat še ni bilo toliko... Ajej.