Podkleteno Nebo - markacisti

Smerne tablice

ales.kermauner@gmail.com — Fri, 20 Dec 2019 12:30:00 +0200

Sredi oktobra 2017 je bil končno en lep dan, kjer nismo bili vsi zasedeni in smo lahko tudi kaj naredili popoldne.

Je bilo treba par smernih tabel zamenjat.

Lojze, Jože in jaz smo se potem malo pomatrali pri Jurčku.

Nad Podkrajnikom - tale ni bila enostavna, sicer smo blizu prišli z avtom, a vseeno je bilo kar nekaj cementa in vode za znest dol.

Pa še na planini Kisovec. Tu smo se najbolj matrali s slikanjem. Je bilo treba samo prišraufat.

Cel popoldne v prekrasnem vremenu za kratke rokave. Sredi oktobra.

To je delo, ki mi je všeč! Pa še super plačano je! No, ne z denarjem, z drugimi stvari, saj se vidijo na slikah.

Mladi upi

ales.kermauner@gmail.com — Wed, 10 Apr 2019 14:30:00 +0200

Z načelnikom markacijskega odseka sva šla sredi poletja 2017 obiskat mlade upe našega planinskega društva.

Na njihov tabor na Jezerskem, da sva se lahko oba slinila *pod* hribi. Enkratno lokacijo so imeli, prekrasno!

Tu okoli sem tudi jaz nekoč to počel s taborniki, mislim da dvakrat ali pa celo trikrat (kdo bi vedel?), a to pred dolgimi, res dolgimi leti. Se še spomnim, kako smo trije mulci konec osmega razreda lezli skozi Žrelo do Savinjskega sedla. Uffa!

Res prekrasni kraji, a zame bolj poleti, že tako je vedno mraz, tudi ko (če se le zgodi) ne dežuje.

Midva pa sva mladim upom predstavila markacijska posla. Pa so lahko potem malo risali markacije. No, na karton, ne na drevesa.

To smo šli potem malo vsi skupaj risat, kakšno urico smo se sprehodili in še malo pot v Ravensko Kočno označili, kot je bilo seveda dogovorjeno z domačim planinskim društvom - ne označujemo kar tako, povprek. No, njen začetek smo malo pomarkirali, več nam v tisti uri tako ali tako ni uspelo.

Mogoče pa dobimo kakšnega markacista čez pet, deset, petnajst let?

Super je bilo, le zgodaj bi morala prit in prej skočit na kak hrib. Biti tam sredi gora, pa ne narediti nobenega koraka višje, je kar malo herezije, ne?

Pozor, markiranje!

ales.kermauner@gmail.com — Tue, 26 Feb 2019 15:20:00 +0200

Za najin markacijski vikend sva si v letu 2017 izbrala začetek avgusta. Kar se je izkazalo za precej ponesrečeno zadevo, no, vsaj delno, a tega seveda nisva vedela. Sva potem to spoznavala kar lepo sproti.

Ker vikend je bil lep, eden bolj vročih, s stabilnim vremenom. Prava kombinacija za milijon ljudi na Planini.

Veliko je bilo za pomarkirat, zato sva začela že kar zgodaj. Pa tudi zaradi same vročine in vsega, poleti pač ni problem zgodaj vstat. No, ja - to vedno rečem kasneje, ko pa vstajam, je pa povsem isto pozimi kot poleti, vedno težko.

Na Jelševem konfinu sva pustila avto, se opremila z vsem potrebnim in začela - navzdol!

Kaj bi z vso opremo rinila navzgor, če greva lahko dol.

Sicer pa - saj ne profitiraš prav veliko, v vsakem primeru moraš še nazaj, ne?

Pa sva prišla malce pod Podkrajnikom do tja, kjer smo nazadnje nehali. In potem obrnila navzgor. Par bližnjic zametala - najbrž brez daljšega učinka, pa vendar.

Počasi je že bilo vroče, a k sreči vsaj ljudi še ni bilo polno. Pri Senožetniku sva dobila še pivo in dolg klepet, da sva bila bolje pripravljena za nazaj v klanec.

Če sva prej markirala navzdol, sva pa sedaj navzgor, to pa zato, ker sva zavila proti Kisovcu.

U, to je bilo veselja, ko sva prišla na planino Kisovec! Prav vse krave, ki so bile precej daleč, so se takoj zapodile proti nama! Prav nič nisva vedela, kaj se dogaja, ampak pred takim stampedom sem se kar lepo umaknil za ograjo in upal - saj se bodo ustavile, ne?

Še pastir Tone je za njimi tulil in gledal, kaj jim je... Pa sem ga šel raje jaz pobarat, kaj jim je, da so vse tako nadušene nad pohodniki? Saj vem, da so navdušene nad avti in da jih poližejo odspred in odzad, ampak nad ljudmi?! Kdo ve, kaj so videle v nama...

Midva pa sva markirala in markirala. Pa čisto do Kisovca, kjer sva vsaj nekaj spila, nato pa po planini Kisovec, tam, kjer so vse podrli. Tisto je bilo kar težko narest, ker smo ravno pred kratkim tam risali markacije, zdaj jih je bilo pa treba malo predrugačiti. Potem pa po poti nad Kisovcem nič, ker je bilo to že narejeno, nato pa spet tik pod planino in mimo želve še do Domžalca. Ko sva bila v bližini Domžalca se je sonce že kar dodobra spustilo in barva je postala tista, posebna. Dolgo sva tole markirala, dolgo!

Nad Domžalcem pa poroka. Opa! Lepo so imeli zrihtano, razgrajali pa niso prav nič, vse je bilo zelo kulturno. Pa tudi če bi... sva bila od celodnevnega dela tako zmatrana, da od naju itak ni bilo nič. Sva spila kako pivo in direkt postelja!

Zjutraj pa spet kar dokaj zgodaj naprej! Najprej pogledat, če so krave kakšno markacijo uničile? Pa niso, so bolj previdne kot ljudje.

Želvo sva raje spustila, nisva še taka mojstra, kot je naš načelnik markacistov. Sva kar njemu prepustila, tole je vseeno premarkantna točka, da bi kaj zafrknila.

Se je pa nedelja izkazala za... hja, precej polno. Na koncu se mi je itak zdelo, da sem večkrat rekel "dober dan", kot pa kaj markiral. Kar naprej ljudje, na tisoče jih je bilo! Seveda, najboljši vikend v letu, dobra napoved, nobenega dežja, skratka... nič čudnega. Takim vikendom bi se bilo bolje izogibat, sploh, če imaš delo. Je kar zoprno, ko se moraš kar naprej šalit, se pogovarjat, razlagat itd. Saj nekaj časa je seveda povsem ok, a predstavljat si je treba vse tiste množice, jate!

Tole spodaj na sliki sva naredila v dveh dneh. Ok, drug dan ni bil cel, a vseeno kar precej dela, kar precej! In tako kot vedno - nekaj mest je bilo problematičnih in reševala sva jih, kakor sva jih pač lahko. S časom se nalezeš malce pragmatizma in nisi več tako natančen, drugače ne bi nikamor prišel. Ni časa za preveč premišljevanja, preprosto ne gre. Dela je tako ali tako še veliko, težko je reč, da se sploh kaj zmanjša. Ko si enkrat naokrog, spet lahko začneš od začetka. Juhuhuuu!

Seveda pa se v teh množicah vedno najdejo tudi mojstri. Veliki mojstri, ki morajo na lastne prste probat ali je barva res sveža. O, glej, res je sveža! Uau. In to ne naredijo le pri eni markaciji, temveč jih probajo potem še vsaj naslednjih par. Da so sigurni. Ah, ljudje... kako vam uspe?!

Je pa bilo luštno, enkraten vikend, soboto sva imela skoraj povsem zase, nedeljo sicer bolj malo, a gozd, Planina in lepa dva dneva sta nama napolnila baterije kot že dolgo ne!

Gremo markirat!

ales.kermauner@gmail.com — Tue, 21 Aug 2018 09:00:00 +0200

Mislim, da je bilo to moje prvo večje markiranje, zadnji korak pred samostojnostjo. Načelnik, jaz in Helena.

Seveda se je Helena še najbolje odrezala, prvič ji daš čopič v roke, pa že vse obvlada. In to z rdečo! Jaz se pa še vedno matram z belo in se najbrž vedno tudi bom.

Na vrsti je bila tokrat Velika planina, je treba začet, vse poti so že slabem stanju in v 2017 smo se namenili to popravit!

Pri Jurčku, ta prava markacista! Vse barve in čopiče je tokrat še Lojze pripravil.

Tako pa inštruktor in res dolgoletni markacist nariše eno prav lepo in veliko markacijo ne da bi pohodil eno samo solato!

V začetku je malce zoprno, ker ni drugega kot kamen, a ni druge, skoraj sigurno pa se bo kamen (pre)hitro zarasel.

Helena res ni imela nobenih težav in to niti z rdečo, ki se je jaz otepam ko hudič križa... Kdor zna risat, pač zna.

Vmes smo naredili še nekaj reklame za Kemplast.

Meni je pa celo uspelo risat brez očal, leto kasneje to na žalost ne gre več.

Lej ga, ko dete zgleda zadovoljen. Ha!

Srečali smo še dva kolesarja v spustu, pa ravno na nas sta naletela!, a smo bili prijazni in jih tokrat nismo (preveč) nakurili.

Trije smo delali pet ur, da smo prišli do zadnjega ovinka v strmini pod Podkrajnikom. Nikakor ne gre prav hitro! Bo pa treba tole pot še dokončat in se še spravit do Kisovca in naokoli po Planini. Mislim, da naju je Lojze preizkušal in testiral, nama dajal pogum, da sva dovolj dobra in da to lahko sama počneva.

Vse kaže, da sva test uspešno opravila.

Aprilska dela

ales.kermauner@gmail.com — Fri, 30 Mar 2018 12:04:00 +0200

Markacijsko 2017 smo začeli bolj pozno, a prej, kot aprila ni bilo primernega vremena.

Prva akcija je bila pomoč kamniškim markacistom pri delu na Koželjevi poti v dolini Kamniške Bistrice. Še vedno je hudo uničena, od žleda naprej se še vleče, a strmine so ponekod prehude, vse požagano spolzi spet dol.

Kot vedno pri vseh akcijah - slikamo se pri malici.

Ko je delo, ni časa za slikat. Ni časa!

Lep dan je bil, luštno, kar nekaj smo naredili. A kamniškim markacistom ne morem prav nič zavidat, s Koželjevo bo še ogromno dela, ogromno!

Markacisti na Kisovcu

ales.kermauner@gmail.com — Thu, 13 Apr 2017 12:11:00 +0200

Ne morem reči, da ima Planinsko društvo Domžale prav ogromno kilometrov planinskih poti pod svojim upravljanjem, nekaj pa se jih le nabere.

Vsaj za kako večjo - včasih bi rekli zvezno - akcijo na leto. Tudi v 2016 je bila ena taka - urediti je bilo treba pot na Malo planino s Kisovca.

Planirali smo za konec junija, je bilo treba prej še les dobit, ga spravit pod delovišče, z njim še kaj narest in tako naprej... vse te stvari pa ne gredo na hitro. Začelo se je pravzaprav že spomladi, ko je bilo treba vedet, kateri les, s kje, kam, kdo in kako.

Nekje v drugi polovici maja se je izbiralo les, do akcije je bilo še kar nekaj časa!

Pa vendar... vse skupaj se je zavleklo, les je bil prepeljan na izhodišče skoraj prepozno, na koncu pa je celo vreme odpovedalo poslušnost. Ni pa ni hotelo sodelovat. Kolikor se spomnim, so bili takrat celo veliki nalivi, ki so celo traso spremenili v blatno polje. Na, pa je bila akcija prestavljena...

Pa dopusti, pa to in ono - naslednjič smo se lahko zbrali šele konec julija! Je bilo treba še vse olupit,

izdelat ta prave - skoraj večne - nagnojeve količke,

in pripravit vse za akcijo v naslednjih dneh. Jaz sem sicer bolj nadzoroval, no, nadelal sem se kar dobro, čeprav nimam pojma, delo z lesom pa res ni moja specialnost. K sreči smo imeli mojstre, ki to znajo, zelo dobro znajo! In vedno je veselje videti mojstre na delu, le tako se lahko kaj naučiš, kajne?

Potem pa se je tudi vreme izboljšalo in sredi avgusta so kisovške strmine končno le postale delovno območje!

Takole se tovori debla po trasi navzgor. Precej naporno, predvsem pa počasi. Še danes nimam pojma, kako nam je sploh uspelo kaj takega pritovorit gor.

In to ne le enkrat, ampak kar naprej. Gor in dol, vedno bolj natovorjeni. Sicer se pa spomnim le tega, da so me najbolj boleli - gležnji. Od vse te teže, ki je nisem navajen... Že lastna je cel hudič, sploh v hrib.

Ta prav kljukec. Delovni kljukec. Te barvne kombinacije so neverjetne.

Vidi pa se dobro, kakšno je bilo vreme sredi avgusta. Bljaki. No, vsaj deževno ni bilo...

Takole pa mojstri potem naredijo - je kar veselje pogledat!

Povsem nepričakovano je tam nekje sredi dela na nas naletel tudi gorski kolesar! Kaj hujšega - markacisti ravno v delu na poti, z vsem orodjem v rokah, mimo njih pa gorski kolesar! Zaprepadenost obeh strani je bila velika in fant je v hipu premeteno pogruntal, da je zapeljal pravzaprav direktno v sršenje gnezdo. Kolo pod miško in še preden smo se lahko obrnili, je že skakal po stopnicah navzdol.

Se mi je zdelo, da so fantje pokazali kar nekaj dostojnega vedenja, za njim so letele le besede, sicer res da težke, a orodje je ostalo v rokah... Nikoli ne veš, strasti gredo lahko od 0 do 100 v parih sekundah, sploh pri vprašanjih markacisti-kolesarji.

Zabetonirali smo tri drogove za smerne tablice, tale je bil na žalost že pri postavljanju vprašljiv. Postrani teren, premalo vkopan... ne moreš za en drog porabit 200 kg betona, to ne gre.

A dela ni bilo hitro konec, o, ne! Cel dan je šel, od jutra pa čisto do večera. Sicer počasi, a vztrajno, stopnica za stopnico, ranta za ranto. Teren res ni najbolj dovzeten in sigurno še kaj manjka.

Evo, vse pridne roke MDOja.

Ampak to seveda še ni vse!

Je treba naredit še po-nadelovalne aktivnosti. Naprimer, pomarkirat na novo!

Čez dva tedna, konec avgusta, 25.8. smo se dobili Bojč, Lojze in jaz ter pomarkirali en krog okoli planine Kisovec.

Poleg tega smo namestili tudi smerne tablice na drogove. Tudi tiste s prepovedjo kolesarjenja na Pasji peči.

Takole že obvladam belo barvo, le še vedno so mi krogci nekam premali... Bo treba večje delat, večje!

Tisti slabo postavljen drog smo le z žalostjo opazovali, tam se ni dalo narediti prav nič. Potrebni bodo drugi pristopi. Je pa to hudir delat sredi strmine, vse, česar nimaš s seboj, moraš hodit iskat nazaj. To pa vemo, da ne gre hitro...

Pa še zadnja todnevna markacija za v zbornik društva...

(foto BP)

Na Planini nisi nikoli sam, to že vemo, ne? In ljudje so prijazni, to je dejstvo. Po takem je lažje delat.

foto BP

Ampak tudi to še ni vse! O, ne!

Smo morali še naslednji teden še enkrat na Planino, takrat bolj turistično, čez Rigelj na "Ko planina zadoni", a vseeno sva z Lojzetom nesla še eno ne-kolesarji tablico na začetek poti s Planine Dol.

Ne, ne, še vedno ni vse.

Čez teden dni Bojč pošlje sliko. Uganeš, kaj manjka? Jep, tablica za prepoved kolesarjev je že dobila noge. Nekdo se je kar dobro potrudil, imel s seboj ključ in vse.

foto BP

Seveda smo dobili čez nekaj časa še sliko s poti čez Dol. Isto, brez tablice.

Žalostno. Pobalinstvo, kaj če bit drugega. V vsakem primeru je prepovedano, če je tablica ali če je ni. Torej je to le uničevanje dela, ki ga je opravil nekdo drug. To pa je pobalinstvo.

In s tem si kolesarji ne delajo prav nobene usluge, kvečjemu bo naslednjič, ko se morda srečamo, še huje in več markacistov bo bolj jeznih. Kar nič ne bo pripomoglo k rešitvi problema, ki ga bomo morali vsekakor najti s skupnimi močmi.

No, je pa lažje odšraufat tablico, ko nihče ne gleda in jo vržt stran. Nekaj si pa ta dan le naredil, se postavil na stališče, dokazal svoj point, ne?

Eh.

No, tako, zdaj pa je vse.

En kratek odsek, pa toliko enega dela, dogovarjanj, organizacije, problemov, veselja in teksta.

In ko si enkrat okrog, lahko spet začneš od začetka - ja, seveda, nikoli ne prideš okrog, vedno skačeš malo sem in malo tja. Kakšno leto malo več, kako leto malo manj, v sklopu zmožnosti, časa, sredstev.

Težko delo gor ali dol, nima veze. Zvečer si presneto zadovoljen, to pa šteje, zato komaj čakaš na naslednjo akcijo!

Moja smerna tablica!

ales.kermauner@gmail.com — Thu, 08 Sep 2016 13:05:00 +0200

Malo pa me je bilo strah, da me bo kdo presenetil. Nikoli ne veš, rojstni dan je pač rojstni dan in ob bolj okroglih obletnicah si ljudje predstavljajo vsega boga.

Potem te pa kak mlaj pričaka, ojej, to bi bilo šele nerodno!

K sreči nisem tako pomemben, najbrž pa tudi zato ne, ker pri tem - za druge - ne sodelujem.

Je pa vseeno proti večeru enkrat pozvonilo in kar naenkrat se je začela panika! PANIKA!

Dvorišče je bilo polno ljudi in vsi so tulili in se kregali kam in kako naj postavijo vse tisto, kar so pač imeli za postavit! Najprej je prišla tabla. Ok, to je še šlo.

Potem je pa vsak posebej že skoraj kopal luknjo, žagal drevje, vihtel kramp in lopato in priznam, da me je malo zagrabilo: "saj mi bodo vse prekopali!!!!" Aaaaaaaaa! Res se mi niti sanjalo, kaj bodo fantje naredili, vem pa, česa so vsega zmožni!

In me je bilo kar malo strah, res je.

V splošnem neredu, ko so že res povsod skoraj nekaj začeli, jih je bilo možno ustavit le z alkoholom. Ki ga je Helena imela kar na zalogi, le od kje, hudirja?

Za mal predaha. Meni, seveda.

Da smo se zmenil kam in kako, čeprav se mi zdi, da so oni to že dobro vedeli. Le kdo jim je prišepetoval, a?!

Potem je šlo hitro, mojstri so pač mojstri. Pomerit.

Zvrtat.

V vaservago, da bo vsaj nekaj na našem dvorišču v pravem kotu.

In samo še privijačimo in to je to.

Še gasilska za dobro in enkratno opravljeno delo! Cvet aktivnih markacistov MDO KBO PZS!

Potem sem pa moral še veliko stvari obljubit. Hm, malo sem držal fige v žepu, upam, da bo kaj pomagalo, ko pa sem moral obljubljat povsem nemogoče zadeve! Ah!

Sem pa zato postal ponosni lastnik čisto prave smerne tablice! Zelo ponosni in hvaležni lastnik!

Potem je padla še večerja na naši terasi. Kar naenkrat se je od nekod vzela vsa tista hrana in spet sem bil presenečen, ko sem končno le uvidel, da so vsi okoli mene sodelovali v prevari, le meni se ni prav nič sanjalo! Pa se imam za pozornega, ja, seveda, brihta.

Heleni bom pa že še vrnil! Saj se mi je zdelo par stvari sumljivih, ko je kam šla, pa nič povedala ali pa govorila in skrivala pred menoj. Ampak... ampak posumil na kaj takega pa res nisem. Mater!

Prjatlom markacistom se je bilo težko in se bo še težje dovolj zahvalit! Najbolje, da se jim bom zahvaljeval skozi skupno delo in morda še kje kakšno dobro uštimamo! Hvala prjatli markacisti!

Kamniška Bela

ales.kermauner@gmail.com — Tue, 06 Sep 2016 15:30:00 +0200

V Kamniški Beli že dolgo vlada kaos. Precejšen kaos.

Oznake, markacije, tablice, vse je pomešano, narejeno večkrat, brez repa in glave, vse bolj po trenutnem navdihu. Jedro spora pa je v največji meri bolnica Bela, do katere se pride večji del po markirani poti po dolini Kamniške Bele. Seveda svoje doda tudi slap Orglice, ki je tudi večkrat označen, včasih tako, drugič drugače.

Pri nas je pač tako, če je nekomu nekaj všeč, bo to hitro povedal še komu, ta bolj pogumni in še bolj tisti ta pridni pa bodo vse skupaj na hitro še označili. Najprej s pikami, potem celo z markacijami, na koncu pa s puščicami (morskimi psi). A tisti res pridni se tu ne ustavijo, rišejo in pišejo kar naprej, od italijanskih oznak, pa tja do poljskih zastav. Vsega boga se najde tu.

Kako, hudirja, tako zmedo uredit, postavit na novo, naredit, da bo prav?

Težko se je že menit, še težje zmenit, a poskušali smo. Zadnji del aprila se nas je sestalo kar nekaj vpletenih na uro dolgem, zgodnjem sestanku. Nekaj smo se dogovorili, nekaj izpustili, za vse pa bomo videli, kako se bo kdo dogovorjenega držal.

Nekaj odvečnih markacij je bilo brisanih, veliko umaknjenih.

Po pravilni trasi pa sva jih tokrat z Lojzetom osvežila povsem na novo. Jaz z belo, Lojze z rdečo. Pri tem kam in kako pa nama je pomagal še Bojč.

Dan je bil prekrasen, pomlad sem že komaj čakal in konec aprila je sonce res že dobro pritiskalo.

Takole pa z belo naredim oko - takega zna narediti tudi narava, z lišajem. Včasih moram res od blizu gledat ali je res kdo pozabil na belo piko ali je res le lišaj.

Tule čez v Beli pri višjih vodah in po dežju pada slap. A letošnja pomlad ni bila tako mokra, vse je bilo suho.

Tokrat sem bil pri Bolnici Bela prvič. Lepo je, da nekdo skrbi za prostor, se strinjam.

Ampak včasih je težko prav vsemu verjet. Na zgodovino večinoma gledamo s pobarvanimi očmi, predvsem pa ne vsi enako. Ni potrebno veliko, pa je porušeno zaupanje in si že hitro pri več škode kot koristi.

No, sem pa tokrat dobil sem in tja tudi kakšno rdečo za narisat.

Seveda, vse take, kjer sem moral biti v posebnih pozah, da sem jih sploh dosegel. In seveda - v takem me je pa najlaži slikat! Ha!

Vso dogovorjeno in s strani našega planinskega društva upravljano planinsko pot sva lepo na novo osvežila, pomarkirala, vse do Orglic. Nazaj grede smo šli mimo bolnice in po lovski po drugi strani struge Bele. Pot je tam nekje vmes dobro zametana še od žleda in je v nekaterih odsekih tudi težko prehodna. Nekje oznake so, malo se izgubijo, gredo nazaj, pa spet so. Prehod prek struge je malce nerodno izbran, malce višje je star prehod, ki je mnogo boljši. Je pa res, da si bo narod sodbo pisal sam, kot se lahko prepričamo pri prehodu struge. Zanimivo.

Sem si včasih mislil, da markiranje ni prav zapleteno, a glej ga, zlomka! Vsak lokalni odsek ima čisto svoj lokalni pečat. Nikoli pravzaprav ne veš, kaj te čaka. Je to zaradi lastnikov, je to zaradi navdušencev, je to zaradi tistih, ki imajo vedno prav? Jasno je edino to, da nič ni enostavno in da je za vogalom vedno kako presenečenje.

Pa recimo, da nam je uspelo rešit to pot do Orglic. Vsaj zaenkrat. Se takoj nato zastavi vprašanje, kako pa naprej, do Presedljaja? Tam gre vsaj v začetku pot po kateri je jezdil vojvoda, kar sicer pomeni, da je pot lepa, a ima tako dolge okljuke, da je nihče noče uporabljat. Vsak okljuk ima tako vsaj tri bližnjice. Vse je že razrito. Kje in kako speljat pot?

Pri vsem tem pa še vedno ni povsem jasno, kako kaj poimenovat, Orličje, Orglice itd. vse je nekako povezano, pomešano. Kdo ima prav in kdo ne? Ker pri nas je s konsenzom bolj tako, tako. Vsak trdi svoje, vsak ima prav in nihče ne popušča.

Torej, kot sem rekel: zanimivo. Precej zanimivo!

Pregled poti na Kisovec

ales.kermauner@gmail.com — Thu, 04 Aug 2016 18:06:00 +0200

Tokrat pa je Tadeja izjavila, da bi šla z nama kam v hrib. Na Veliko planino naprimer.

Ker sem bil sam že čisto v markacijskih poslih, mi je takoj padlo na pamet, da bi pa tokrat lahko šli od Jurčka, jaz bi pa vso pot lepo popisal, poslikal. Dobra ideja, a ne? Ne premalo, ne preveč, za popis poti pa super pripravno!

Popokali smo še Leandra in smo šli. Konec marca ti ni treba zgodaj vstajat, vreme je itak cel dan podobno bedno. Enkrat do desetih pa že nekako prideš do Krivčevega.

Jaz sem slikal kot nor - skoraj res sem poslikal vsako markacijo. Pa od spodaj in od zgoraj in od strani in še od kje. Sem in tja so bili na slikah celo naši.

Pa kje je markacij preveč (hm, a to se tudi zgodi?), pa kje jih je premalo. Pa kje bi morale bit in kje bi bilo dobro, če bi bile. Tisoče slik.

Ene boljše, druge slabše, ohranjenost je včasih res hecna stvar. Na nekem drevesu se lahko povsem dobro obdrži, na drugem pa že dolgo ni več vidna.

Tamauček s svojo energijo je pa itak frlel gor in dol, skakal in norel, kolikor je le mogel. Madonca, majo tile mladeniči energije, joj! Je pa našel nekaj super zanimiviga. Kot da bi bilo naslikano!

Našli smo tudi čemaž, a je bil še malo prefrišen. Bo še malo za počakat, čez kakšen mesec bo ravno pravi - na Kisovcu.

Malo nad Podkrajnikom se je začel še sneg, a nas to ni nič motilo.

Na robu Kisovca pa smo morali it kar malo po pameti, na nekaterih razpotjih res manjkajo označbe! A vseeno prej ali slej le naletiš na kakšno bolj obledelo markacijo.

Še ena skupinska, kjer je Tamauček pokazal vse svoje znanje pokvarjanja fotk. Velikokrat mu uspe, velikokrat! Navzdol grede pa je bil itak tako nadušen zaradi snega, da je bil tja do Podkrajnika že cel premočen... Kako se mu je uspelo metat v tiste tri centimetre snega in si pri tem nič ne narediti, mi je še danes uganka. Mladost, kaj?

Na Kisovec na topel čaj, kaj močnejšega, malo počit, si privoščit celo žgance, kakšno rečt in to je to. Nekaj slik sem naredil še v povratku, zraven pa seveda še dodobra vse posnel z GPSjem.

Tako je iz takega, ne prav super lepega dneva, ratal nadvse lep izlet in velik kup podatkov, s katerimi si bomo pomagali pri osvežitvi celotne poti.

S Tabora do Trojice

ales.kermauner@gmail.com — Tue, 02 Aug 2016 16:58:00 +0200

Marec je tudi kot naročen za markacijska posla. Za preglede poti naprimer.

V PD Domžale poskušamo ponovno obuditi Domžalsko pot spominov. Najbrž jo bo treba malce prirediti novim časom primerno, izbrati nove žige, se odločiti kaj in kako s tistimi velikimi vpisnimi knjigami. In še milijon malenkosti.

Predvsem pa - kako jo speljati. Morda narediti traso tudi za kolesarje? Jo držati čisto po črki kot je bila že pred leti ali jo malce spremeniti, nekje zaviti, drugje odviti? Spomeniki so še vedno na svojih mestih, a kar nekaj drugih stvari se je spremenilo, kolovozi, ceste, prehodi so postali drugačni.

Način hoje po takih obhodnicah je postal popolnoma drugačen. In če je bilo včasih super, da si se ustavil pri vsakem žigu, se pogovoril s skrbniki, kaj spil, kje počil... je danes to popolnoma drugače. Žigi in knjige, vse bi moralo biti dostopno brez omejitev, brez skrbnikov. Ljudje se ne ustavljamo več. Ali pa pohajamo naokrog ponoči, zgodaj zjutraj.

V vsej dolgi DPS je kar nekaj odsekov in zakaj torej konec marca ne bi bil primeren, da vsaj enega obdelamo? Naprimer tistega od Tabora do Sv. Trojice. Krajši, a začetek bo kar dober.

Pod Taborom skladovnice drv sicer ni več, a se bo jeseni najbrž ponovno pojavila in tabel spet ne bo več nikjer videt. Najbrž jih bo treba dat na drog ali kaj podobnega.

Sicer v marcu še ni zelenila, a vseeno sva z Lojzetom malce počistila. Bo potem junija, ko vse zeleno noro požene, mogoče kaj bolje.

Table so vse, vse še stare, a še vedno ok. K sreči nobenega vandalizma ali negodovanja in umikanja. Super.

Potem se nama pa je malo zakompliciralo, že v Brdu so naredili ogromen konjeniški center, skozi katerega bo treba speljat pot, še nihče ne ve, kako. Nato pa je pot markirana po cesti, a gredo čez gozd prav lepe poti. Kaj, če bi speljali kaj na novo, vsaj nekaj poti? Na enem koncu se je celo vse skupaj zaraslo in to kar precej. Bolje, da pot speljemo po grebenu?

So pa stvari v gozdu vedno zanimive. Vedno.

Po grebenčku med Oklim in Trojico sem hodil pravzaprav prvič, vedno sem prej zavil levo na cesto. Tako pa je kar nekaj stvari prav lepo presenetilo.

Cela pot je namreč super uhojena, ni nekaj, kjer ljudje sploh ne bi hodili, kje pa! Grebenska je še najbolj uhojena in zakaj ne bi poti označili tako, da bo šla tam, kjer že tako ali tako ljudje hodijo? Tisto po cesti pa lahko pustimo za kolesarje, za dvonamensko rabo naprimer.

Na Sv. Trojici sva med vikendi našla še spomenik padlemu Liberatorju

in se mimo ruševin Konfina in grajskega vodnjaka zopet priključila cesti. Od tam naprej bo tisti mali košček pa treba po cesti. Ne gre drugače.

Na Trojici je okrepčevalnica vedno večja in vedno prijaznejša.

Pohajkovanje je bilo seveda super, vedno je luštno kaj novega raziskovat. Sem imel pa še kar nekaj dela doma, ko sem moral potem vso to zmedo, obstoječe poti, načrtovane poti, kolesarske, pohodniške in wannabe poti združit v kaj bolj predstavljivega. Mi je skoraj barv zmanjkalo. Če si ne bom zapisal, kaj kakšna barva pomeni, pa tudi kmalu ne bom več vedel, kaj sem sploh hotel povedat s takole karto.

Pa je to samo en mali delček celotne poti DPS, ki je dolga čez 100km.

Počasi, delček po delček, pa bo šlo!