Podkleteno Nebo - Črna Gora

Črna Gora - kazalo

ales.kermauner@gmail.com — Thu, 31 Jul 2014 16:21:00 +0200

O naših dveh popotovanjih po Črni Gori se je nabralo že kar nekaj zapisov. Morda ni slabo, da objavim še celotno kazalo na enem mestu. Kdo pa se zna prebit čez vse prispevke o Črni Gori...

Nikoli ne vemo, kdaj bomo spet šli in morda takrat spet prav pride!

Črna Gora 2009

Aleš: Prihod

Aleš: Črna Gora

Helena: Črna Gora

Aleš: Par zanimivih

Helena: Mavzolej

Aleš: Smisel za humor

Aleš: Razdalja

Helena: Kampi v MNE

Aleš: Družinski biseri

Helena: Brezdomci

Črna Gora 2014

Durmitor, Bobotov kuk

Nazaj na morje

Karte, mape

Je pa tega za kar nekaj branja!

Črna Gora 2014: 7 - karte, mape

ales.kermauner@gmail.com — Thu, 31 Jul 2014 16:00:00 +0200

Ok, prigode iz Črne Gore so se končale, potrebno pa je še malo pospraviti, dodat kakšno informacijo.

Ki bo najbrž koristila le nam, a vseeno.

S kartami za hribe, Durmitor, smo imeli kar nekaj težav. Težko jih je najt, ko pa so, so slabe. Zato smo sklenili, da prvo kupimo kje dlje od Durmitorja, običajno so potem na licu mesta cene zasoljene.

Če gremo že skozi glavno mesto, Podgorico, ni hudir, da ne bi kakšne karte imeli, kajne? In so jo imeli, za 4,60€. 3D. V merilu 1:21.000. Zanimive kombinacije.

No, tale 3D se vidi že kar na prvi strani, kakšne druge večje uporabne vrednosti pa nima. Mogoče le poudari globok kanjon reke Tare, ampak to je pa tudi vse.

Je pa karta še bolj zanimivo organizirana. Durmitorja je gor približno četrtina. Največ pa je Sinjevine.

Super, če le ne bi bila tole karta Durmitorja. In toliko ti potem ostane:

No, ko je znani Mišo legenda iz Avtokampa videl, se je začel smejat in seveda ponujat svojo lastno karto. Za samo 2€!

Durmitor, Tara, vse gor!

Čeprav sva bila na začetku oba precej skeptična, sva jo le vzela in naredila sva čisto prav. Kljub temu, da je gor nekaj napačnih in nekaj zastarelih zadev, pa je vseeno kar dosti novejša, kot pa 3D mapa. Pa še cel Durmitor je na eni strani.

In pa rdeče črte kar lepo pomagajo, čeprav nekje pokažejo cesto, drugod pa markirano pot. Pa še to bolj na približno. Tamle okrog jezera do kampa je treba biti kar bolj previden in natančno slediti markacijam.

Tako, da mi je kar malo žal, da nismo šli do konca Črne Gore. Zgleda je celo asfalt.

Na drugi strani pa Tara. Za 2€. Pravzaprav kar ok.

Kolikor imeli povedat o Mišotu gor ali dol, rej je, da ima karte poceni, pa še dol jih lahko snameš! Če mu bo po tisti streli sploh še kdaj delal internet...

Ok, to je to. Ostalih kart Črne Gore pa je kot listja in trave. Pri nas, na Hrvaškem, kjerkoli. Najbrž pa se moraš za Prokletije ali pa za kakšne manj znane planine še mnogo bolj potrudit.

Tole je pa še vstopnica za NP Durmitor. 3€ po glavi v letu 2014.

Črna Gora 2014: 6 - nazaj na morje

ales.kermauner@gmail.com — Thu, 24 Jul 2014 16:34:00 +0200

Smo šli v hribe ali na morje?

Se je treba torej odpraviti nazaj k morju, nekam na mivko!

Dolga pot nas danes čaka, najprej do kanjona Tare, do Đurđevića Tare mosta.

Če malo bolje pogledaš, vidiš, da je ves kriv in zverižen. Ni šans, da bi fanta šla tukajle gor, zato sva lepo poslala punci slikat globine.

Žice so povsod in povsod ponujajo zipline. Pojma nimam, zakaj ljudje rabijo adrenalin, pojma nimam.

Nato je sledila dolga vožnja po kanjonu, ki niti ni kanjon, kot bi si ga kdo predstavljal, pravzaprav je iz avta vse bolj nezanimivo. Mogoče bi bilo res bolj it z raftom.

Pa je šel mimo nas Mojkovac in nekje potem Kolašin, vmes še kakšna prava kava

še najbolj pa nam je bil všeč kanjon Morače, a še ta je padel mimo preveč hitro.

Ponovno smo se dotaknili Podgorice, a takoj zavili proti Albaniji, proti prehodu Božaj.

V Albaniji smo pričakovali... hm, kaj pa vem, kaj smo pričakovali, sigurno pa ne tako urejenega okolja, kot je potem od prehoda pa vse do Skadra.

Tobaka ogromno

vmes pa vile in ena sama urejenost.

Obcestni bifeji so kot oaze sredi puščave, urejeni do zadnje travice, s stalnim zalivanjem, s hišami, ki so prej gradovi. Ne, tega pa res nismo pričakovali.

Skadarsko jezero smo pa le šli potipat. Ampak samo potipat, takole kopanje med travo nam ne bi preveč pasalo!

Kamp na obali pa urejen... na hrvaškem bi se lahko zjokali! Le prav veliko sence ni.

Potem smo se odpeljali skozi Skadar, a se nismo niti ustavljali. Sicer škoda, a prav nobenega plana nismo imeli, razen tega, da pridemo na morje! Drugače bi rabili še albanski denar itd. itd. Vemo, kako se znajo zadeve zakomplicirat, ne?

Zato smo imeli od Skadra več ali manj le tole:

Pa nam je šel pravzaprav skoraj cel dan. Še do Ulcinja,

kjer pa opazimo kar nekaj napredka. Zdi se, da albanski del Črne gore mnogo več vlaga in manj prodaja tujcem, sploh pa ne rusom.

A ker nas naslednji dan spet prehaja fronta, se spet odločamo za apartma. Prav veliko nismo iskali, tokrat hočemo nekaj direktno na plaži! Na plaži! Vsi pristopi so strmi in ozki, a nas ne gane, nekaj bo že!

O, ja, saj smo našli, čeprav se nam je skušalo skriti! Opala, tole je kar preveč fancy za nas...

A smo vsi navdušeni, mogoče bo pa tole le nekaj dopusta, kaj? Morda preberemo kakšno knjigo?

Naslednji dan je vreme res slabo, a nas ne moti, da se ne bi zapodili v bazen in ga spet skoraj izpraznili. K sreči nikjer nikogar, vsi so izrabili slabo vreme za popotovanja naokoli. Mi pa končno vsaj malo počivamo! Jeeej!

Eni so celo nekaj brali, no, jaz pa niti knjige odprl nisem. Ah. Presneti internet! A naslednji dan nič več počitka, bo lepo vreme:

in treba bo naprej, na mivko. Mivko!

Pademo v isti kamp kot pred petimi leti. Je velik, poceni, v senci in kar dovolj blizu same Velike plaže. Tudi tule nobenih sprememb, še cena je ista, se mi zdi... No, pa internet po celem kampu! Ha!

Edina težava pa so komarji. Je*emti, to pa je težava! Česa vsega nismo poskusili, oh! Še na elektriko smo odganjalec komarjev dali...

pa tisto, kar žgeš, pa namazat se... in še vedno ni bilo dovolj. Tile komarji ubijajo...

Je pa vsaj še kaj drugega živalstva

takega in drugačnega - po mojem moraš biti vsaj manično depresiven, če se hočeš slikat s Spidermenom na oslu, ki nosi rjuho/brisačo/kdovekaj FC Barcelone!

Je že bolje potem nekaj takega:

Mivka, mivka... ja, je luštno, a otroci nič več ne kopljejo kot včasih. Se jih pa ne da spravit iz vode. Kar pa ta starih nič ne moti!

V naslednjih dneh si še malo ogledamo Ulcinj

se slikamo

gremo na Florino željo en dan trije ob šestih zjutraj celo tećt po plaži, kar se izkaže za super enkratno dogodivščino! Vsi trije smo navdušeni, Helena pa z dolgim nosom cel dan trpi in posluša naša jutranja doživetja!

Iščemo več stvari za jest, a na koncu vedno pristanemo v isti pekarni - tam, kjer tudi pred petimi leti - furra Europa. Burek je zakon.

Plažo in mivko končno uživamo. Počasi. Brez kakšnih večjih dogodkov in pripetljajev. Končno dopust, kot bi moral bit!

Ah, ja, klinc, saj je že zadnji dan!

Popoldan še malo spat, potem spakirat:

se poslovit od gojzarjev, s katerimi sem prehodil... oh, veliko... upam, da je bilo vam ravno tako super, kot meni! Ajde, čao!

in počasi direktno nazaj do doma. Dolgih petnajst ur. Dolgiiiiih, pa vseeno smo bili kar naenkrat doma!

Doma pa vse po starem - najprej se je treba prebit v hišo mimo lačnih mačk

nato pa takoj sledi vsem znano kopičenje perila!

Jah, nekateri gredo kmalu naprej, je treba vse oprat, čimprej!

Jaz sem pa v spanju še dolgo vozil in se zibal kot, da bi še vedno sedel v avtu... in razmišljal o dopustu, kako je vse to kratko, kako hitro mine in kako naj bi... O, ja, ko smo prišli domov, se je julij šele dobro začel - pred nami je še dolgo, dolgo vroče (mokro?) poletje!!!

Naša Črna Gora 2014 je torej povsem uspela. Ja, zadovoljni smo.

Še ena o kartah, mapah.

Črna Gora 2014: 5 - Durmitor, Bobotov kuk

ales.kermauner@gmail.com — Sat, 19 Jul 2014 18:30:00 +0200

Včerajšnja jezera.

Dvajset čez osem je že, ko šibamo proti Sedlu - meni se zdi neznansko pozno! -, a zaenkrat zgleda, da bo dan lep!

Na parkirišču le par avtomobilov, dva Poljaka še od včeraj - kdo ve, kje so spali - in en kombi sonarodnjakov. Malo, pričakoval sem več.

Nas pa gleda en stric z bližnje vzpetine. Ne premakne se in strmi direktno v nas. Čudno, ampak, a ma to daljnogled? A nas gleda z daljnogledom?

Huh, to bo pa še zanimivo!

No, izkaže se, da sploh ni zanimivo, ampak da je stric uslužbenec parka in da moramo kar lepo plačat! Saj sem jih pričakoval - zdaj, ko so uvedli plačevanje vstopa v park Durmitor - ampak pričakoval sem jih kje na cesti, ne pa sredi hriba, z daljnogledom v roki.

Je pa bil prijazen in še popust je dal, 6€ je računal samo za naju dva. Otrok ni opazil.

Sem mu pa teh 6€ kar z veseljem dal. Kar sem do sedaj videl v Durmitorju, mi je bilo všeč, nobenih smeti, zgledno urejeno, vse štima. Če gre denar za take stvari, potem dam z veseljem. Mnogo lažje vsekakor, kot pa pred leti tistih 10€ za ekološko takso...

Mimo Uvite grede preko strmega pobočja, čeprav smo vsi mislili, da gre pot po žlebu, in smo že v lepotah!

Visokogorje se že kaže pred nami, eni pa seveda takoj na sneg!

Zelo podobno našim hribom. Pravzaprav popolnoma podobno. Rože tudi. Bi rad Murke? Evo, Murke!

Pokrajina je res prekrasna, vse skupaj pa še prav nič zahtevno!

Sem in tja še kakšna snežna zaplata, a le za okras. In za kepe!

Potem pa mlako na Surutki zamenjamo za jezero Zeleni vir in se sprašujemo, kdo neki se je pa lahko tule notri kopal? No, ja, ljudje imajo že svoje veselje!

Nekje vmes zaslišimo še pasje tuljenje. Pasje tuljenje? Hm... tole je pa že bolj zavijanje! Tole bo pa kar volk! Ni zavijal v luno, mogoče je le nas plašil?

Čaka nas še malo vzpončka in smo že na prelazu mimo Zupcev, od koder se nam prikaže naš današnji cilj! Whoa, tjale gor? Tjale GOR?

Prekrasno, prekrasno!

Sicer moramo najprej še malce dol, hej, kaj pa je to tamle dol?

Ah, tole je pa res malo bolj podobno jezeru, kajne? Jep, tole bo pa ta pravi Zeleni vir. Ejej, včasih je dobro tudi na karto pogledat, ne pa bit pameten kar vnaprej...

O, ja, v tem pa bi se dalo kopat in tudi Zubci se prekrasno zrcalijo v njem, le da z druge strani!

Naredimo kar daljšo pavzo, dan je še vedno lep, nič ne kaže, da ga bo kaj vzelo, nam se torej prav nič ne mudi! Le to, da nimamo prav nič za namazat proti soncu, nas malo daje. Kdo pa je v zadnjih deževno/meglenih dneh sploh razmišljal o čem takem?

Šareni pasovi so enkratni, kako se je vse to nagubalo!

Aha, od tukajle se tudi odcepi pot navzdol do Urdeni do, najbrž bomo šli kar tule dol, brez veze, da gremo po isti poti, ne? Saj en del bo tako ali tako isti, od tule pa do vrha in nazaj.

Vrh tako zgleda presneto daleč in visoko, a nam gre kar hitro. Ker ni nobenih dreves in podobnih orientirov, se vse zdi mnogo dlje. Kljub vročini smo tako mimo Danilove spominske plošče hitro na sedlu, kjer je na severni strani še kar nekaj snega!

Hm, snežišča, kaj?

K sreči ravno takrat pride z vrha tisti kombi naših sonarodnjakov in izkaže se, da jih nekaj celo poznamo ter se zato dodobra pozanimamo o poti do vrha. Dve zoprni snežišči se dajo obhodit, je pa vse precej krušljivo in mastno od zemlje, sitno.

To je to, si mislim. Pojdimo še do roba, ker bi RES rad videl Škrčka jezera, potem pa je to to. Do vrha mi niti ni toliko, nisem osvajalec, od vseh lepot sem že dodobra prevzet, nobene nevarnosti ne potrebujem in adrenalina.

In tako se mi le izpolni želja, tudi Škrčka jezera se vidijo od tule!

Čisto sem navdušen, lahko bi se reklo, da kar malo skačem. Pa tak presneto lep dan!

A sploh lahko še zahtevam več? Kaj ni vse to že popolnoma dovolj?

Potem me pa Helena nastavlja za slikanje nekam na rob Soe Nebeske, ki jo gledam s spoštovanjem

in vedno manj sem navdušen. Nekaj samo mrmram

a sem hitro na full sitnobi!

Seveda... spet je vsa ta teža odločitve na meni. A gremo gor? Al ne gremo gor? Torej? In vsi me gledajo, jaz pa že siten ko rit. Kaj, hudirja, naj naredim?

Upravičim lahko pot gor, upravičim lahko pot dol, za vsako odločitev imam na voljo precej plusov in veliko minusov. Kako se torej odločiti?

Tukajle z roba vse tako grozno zgleda... Gremo mi dol!

Ampak... daj - pojma nimam, kaj me je pičilo v tistem trenutku -, grem samo malo naprej pogledat kakšna je pot! In skočim naprej, nad rob in potem za vogal. Tam pa se vse skupaj malce odpre in morda tudi malce položi. Nič več ne zgleda tako zaprto, stenasto, nevarno.

Pejmo mi gor! Zdele. Takoj, dokler se ne premislim! Počasi in previdno, pa bo šlo!

Še zoprno snežišče, ki te lahko odpelje direktno na kopanje v Škrčka jezera, a se ga da k sreči lepo obhodit. Če te možnosti ne bi bilo, bi pa res obrnili.

Nato pa malce poplezavanja, otrokoma seveda prav nič hudega, in hop:

Bobotov kuk, 2522m, spodaj pa lepo Crno jezero in Žabljak!

Pa dajmo enkrat ta fotoaparat že iz rok in dajmo se slikat kdaj še komu drugemu!

Jep, tole pa je bilo veselja! In razgleda. Spet z velikim R!

Uživamo in uživamo in spet se nam ne mudi. Še oblaki nas prav nič ne preganjajo in tudi sam nikogar ne preganjam. Kar je prav hecno in čudno.

Še slikica z jezeri pred spustom

nato pa nadvse počasi in previdno nazaj do roba. Gora ni zelo zahtevna, a zadnjih metrov ne gre prav nič podcenjevati. Je precej izpostavljeno in objektivno nevarno. Pri nas bi bile sigurno napete jeklenice. Tako sta previdnost in opremljenost zelo pomembni!

Rob in sedlo sta potem blizu, odcep v dolino pa tudi, malce nižje si lahko vsaj malo oddahneva. Pot nas vodi nato mimo zelo zanimivih kamnin, ki se kar naprej mešajo med seboj. Ni čudno, da je vse tako zvito in zavito!

Se pa pot navzdol vleče. O, vleče. Kljub ovcam

in prekrasnim poljanam,

vleče se! Ampak tako se najbrž prav vsaka pot navzdol - vleeeeeečeeeeeeee!

A potrebno je še razmislit, kako nazaj do avta! Helena seveda takoj, da najdemo nekoga, ki nas pelje, midva s Tamaučkom pa: "greva midva peš!"

In sta se punci zgražali in modrovali, a midva nisva popustila. "Tekla bova!"

In sva res. No, do prvega ovinka, potem pa jaz nisem mogel več, je bilo vseeno preveč klanca. Sicer pa sem s hojo najbrž hitrejši kot s tekom in Tamaučka sem v tiste pol ure najbrž kar dobro namatral. Je bil pa neverjeten, trma trmasta, cel dan naokrog po hribih, zdaj pa še z mano po cesti teče...

Nama je bilo v veliko zadoščenje, najbrž ravno to, da sva lahko po celem Bobotu skoraj čisto mimogrede naredila še celo cesto do Sedla, ki je zgledalo reeeees daleč.

Sva pa našla lep izvir nekje med ovinki (seveda sva šla počez) in tista voda je pasala, kot že dolgo ne! Punci pa sta se še zmrdovali, da sva prehitro nazaj in da nista mogli niti dobro počiti. Ha, kaj se je nama dobro zdelo!

Kaj smo počeli potem s preostankom dneva, ne vem povsem natančno. Nekdo je vsekakor spal na lovorikah in se veliko pogovarjal o prijatelju, ki smo ga še dolgo občudovali!

Šele v apartmaju smo opazili, kako nas je prav vse dodobra opeklo! Mnogo bolj, kot pa na morju!

Morju? Morju, a?! Aja, mi smo na morjuuuuu, Na počitnicah, anede? Pa smo do sedaj kar naprej nekam hiteli, vsak dan vstajali, da smo lahko nekam šli, vedno se nam mudi, potujemo, blablabla. Kje so torej te počitnice, a? A?

Bo treba res nazaj na morje! Jutri.

Ja, na morje!

Črna Gora 2014: 4 - Durmitor, jezera

ales.kermauner@gmail.com — Fri, 18 Jul 2014 14:11:00 +0200

Ko nas megle preženejo s hribov.

Malo smo pojedli, malo počili in kmalu smo bili kot novi. Kar pomeni, da so ideje kar šibale sem in tja. Ker smo imeli še veliko časa, pravzaprav celo popoldne, smo se odločili za ogled preostalih jezer, tistih, do katerih lahko prideš z avtom na enostaven način.

Dobra ideja, ker so jezera res enkratna! Naprimer Vražje jezero:

kot da bi bil nekje drugje, ne pa na Balkanu. Mongolija, Tibet, takšne ti gredo po glavi.

Tamauček je seveda poslikal en milijon panoram. Čeprav se jih jaz izogibam, kam pa naj jih daš, kje pa jih lahko sploh kolikor toliko dostojno gledaš? A včasih pridejo kar prav.

Riblje jezero, ki je zraven, je precej podobno Vražjemu:

Vozimo se po planoti, ki je res enkratna in presneto obsežna

majhna pravoslavna cerkvica v Pašini vodi - kot iz škatlice.

Gremo pogledat še v hribe, se naposled le odločim! Gremo pogledat, kakšna neki je ta cesta do Sedla. Vse tako se zdi, da bo cesta grozna, da ne bo prevozna, da bo strma, da bo gorska, da bo... neznanega se bojimo, kajne?

Pojma nimam, kaj naj pričakujem, nisem našel prav veliko informacij, preden smo odšli na pot. Lahko bi se bolje pripravil, to je enkrat ena.

Še prej nas čakajo prekrasni pogledi na planoto, vreme je vedno boljše, vsem v posmeh,

mimo Poščenskega jezera do jezera Suva lokva. Hm, tale je pa najbrž je večkrat suh, še na google maps ga ni videt!

Pravi jezeri Modro in Srablje jezero sta bolj zadaj, malce nižje. A do tja se nam ne da. Lepše je sedet na klopci in občudovat!

Čez čas se nam prikaže še Valovito jezero, stisnjeno sredi gora

pa smo že na Sedlu!

O, ja, od tukajle začnemo jutri svoj pohod na najvišji vrh Durmitorja in Črne Gore - Bobotov kuk. Je treba še plan naredit!

Odpre pa se pogled na drugo stran, tja nekam proti naslednjim prelazom in milijonom ovinkom proti Plužinam in Plivi. Srečamo sonarodnjake, ki se pripeljejo s tiste strani, sicer res malce zmatrani od ovinkov, a vsi navdušeni, kako je super! Enkrat bo res treba!

Spet malce posedimo in prav nikamor se nam ne mudi, v takih koncih se čas povsem ustavi, ti pa lahko samo strmiš v daljave. - Isti rogelj - Stožina - kot prej, le da tokrat z druge strani.

Gremo še malo naprej, ker mene nekaj zanima še za jutri - kako daleč pa je tale cesta, kaj? Če pridemo tule dol, se bo sploh dalo komu čisto tja nazaj do Sedla, na nasprotni konec slike? Hmmmmm. Je to sploh daleč ali je samo optična prevara? Eh, bomo videli jutri!

Naš apartma imamo najet še za danes, a ker je internet odnesla strela, apartma se nam zdi vedno manjši, zunaj delavci kar naprej nekaj gradijo, se nam utrne ideja - kaj, če bi mi šli kam drugam, a? Jutri gremo še v hribe, do morja pa imamo spet cel dan vožnje, najbolje torej, da tu spimo še enkrat!

Skočimo še na pleskavico za otroke in v pekarno za naju, nato pa iskat kakšen boljši, prijetnejši apartma. Zdaj se že malce bolj znajdemo po Žabljaku, približno že vemo, kako in kaj.

Ampak ta prvi apartma je... oh, pa kako je lep zgledal na sliki! Potem pa taka temna luknja, ufff, raje bi šotoril na dvorišču. Naslednjega smo nato izbrali na pogled:

"hm, a ma tale dober razgled?"

"Zgleda, da ma!"

"No, pejt vrpašat, če majo frej!"

Učinkovito, saj je bil že ta prost za naslednji dan, lahko smo prišli že navsezgodaj, internet so imel, imeli pa so tudi razgled. Z velikim R. Sploh iz sobe ni bilo treba stopit, niti okna odpret.

Z lastnim parkplacom in s Poljaki v nadstropju. Nekaterim stvarem se pač ne moreš izognit.

Kar nekaj smo danes dopoldan prehodili, nato popoldan še prevozili

pa veliko več bi še radi, a časa nam zmanjkuje. Večeri se že, meni je pa žal, da nismo zavili še na severno stran, tja do zaselka Crna Gora, vsaj tako zgleda, da je zdaj tudi do tja - bogu res za ritjo - asfalt. Tam pod Crveno gredo je tudi še polno jezer. Veliko bo moralo počakat na naslednji obisk - kot vedno.

Malo smo še povandrali po mestu in si ogledali, kam gremo jutri - a smo res čist nori?!

Jaz o težavnosti sploh nočem razmišljat, vem, da drugače sploh nikamor ne bomo šli. Vse prestavljam na jutri, se bom jutri odločil, bomo jutri videli, jutri, jutri, jutri. Taktika je ok, na Bobotov kuk tistega večera ne mislim več.

S Heleno si nazdraviva in druga ter s tem zadnja noč pri Mišotu je nekako bolj znosna.

Zjutraj, kar nekaj pred osmo, smo potem že na vratih novega apartmaja! K sreči je lastnica že pokonci, mi pa v naglici razpakiramo, kar smo provizorično zapakirali pred pol ure in se na hitro prelevimo v hribolazce. Gojzarji, kje so gojzarji?!

Dvajset čez osem tako že hitimo proti hribom. Pozni smo, bo vreme zdržalo?

Naprej v hribe torej!

Črna Gora 2014: 3 - Durmitor, Žabljak

ales.kermauner@gmail.com — Thu, 17 Jul 2014 15:20:00 +0200

Evo nas, smo le prišli do hribov.

Žabljak je zanimivo mestece. Pravzaprav je prav škoda, da smo bili tam tako malo časa.

Ampak najprej malo izobraževanja! Zakaj je Žabljak pač Žabljak?

No, zato - original ta prava Žabljaška!

Drugače pa ima Žabljak majhen center

ulica, dve, kaj več pa ne. Meni zelo luštno. Kakšen hotel, picerija, trgovina, pekarna, par bifejev, povsod prijazni ljudje...

No... pa hribi v ozadju. Drugega pa sam res ne bi več rabil.

Vse je bolj raztreščeno povsod naokoli. Apartmaji, apartmaji, apartmaji. Povsod jih je dovolj, na celi planoti.

Za vse vrste takihle navdušencev že morajo bit!

A kako zdaj najti kolikor toliko dober apartma v vsej tej poplavi? Smo na balkanu, kjer domišljija nima meja in kjer običajno ni vse tako, kakor se zdi. Vsaj na kakšnem bookingu ne, zato je slepo zaupanje v nekaj, kar je bilo na slikah super naštimano, lahko velika napaka.

Mogoče bo pa najbolje, da si zadeve kar sami ogledamo. Torej se le ustavimo in vidimo, kdo bo najbolj pogumen.

O, ja... še dobro se nismo niti ustavili, je že bil golf zraven nas - "treba li vam soba? Dovolj je, da se samo ustaviš in jih je že par okrog tebe. Potem te vodijo gledat njihove sobe, apartmaje. Parkrat se pač moraš zapeljat naokrog, saj to pride prav, da se malo spoznaš s pokrajino, mestom. Tako nastane taka gps slika.

Super.

Ampak mi smo padli že takoj na drugega - na znanega Mišota. V dveh minutah nas je prepričal, samozavestni leporečnež in evo, smo že peljali za njim v njegov kamp, kjer ima "17 objekata"!

(Najbolj zanimivo od vsega pa mi je dejstvo, da te - potem, ko te nekdo "spelje" v svoj apartma - nihče več ne gnjavi. Vsa dežela točno ve kje si, kaj si, kdo si. Kar malce scary shit.)

Pravzaprav sploh ni bilo nič narobe. Apartma je bil skoraj nov, človek prijazen, sicer preveč zgovoren, kavo in šnops smo dobili, vse je bilo pri roki. Še označene planinske poti brez plačila vstopa v park. Prav nič ni manjkalo.

A nas je vseeno nekaj motilo pa nismo vedeli, kaj. Ker pa so bile ponoči napovedane hude nevihte, smo se lepo sprijaznili z bivališčem in nismo motovilili dalje, kot pač to mi znamo. Saj je bil že večer, jutri je treba v hribe, hribe!!!

S planinskimi in turističnimi kartami Durmitorja je bil sicer še hudir, a to bo prav posebna zgodba.

Skratka, ponoči je sekalo kot za stavo. Toliko, da sem se zbudil in šel zapirat okna in gledat a v tej novo postavljeni hišici kaj pušča. Seveda so vsa okna po policah puščala, itak, oziroma v teh koncih valjda, je pa res, da je tudi zlivalo kot za stavo.

In ko ravno skozi okno gledam ven, kaj se dogaja, se mi prikaže tik pred nosom stvarnik v vsej svoji bleščavi! Je*emti, me je skoraj vrglo po tleh, strela gromska! Še danes se vsi norca iz mene delajo, ampak mene je res skoraj položilo, saj je strela treščila direkt v nasprotno hišo, dvajset metrov stran. In potem me sprašujejo, če sem jo videl in kakšna neki je bila?!

Je*emti še enkrat, bela, slepeča, kakšna pa naj bo? Kot da sem lahko kaj videl? Najprej čista tema, potem čista belina in nato spet čista tema. Jaz pa skoraj na tleh, preplašen ko ovca. No, sem videl, nekaj takega sem videl:

Evo, takole je bilo, samo morda malo bolj slepeče. Je*emti, res.

Najmanj dve uri sem se še premetaval po postelji in štel sekunde od bliska do groma, pa se je vse vrtelo tam naokrog. A bo tega kdaj konc?!

Zjutraj so pogledi tistih štirih turistov, ki so bili po šotorih, povedali svoje. Huh.

No, je pa mojster Mišo zjutraj tudi takoj odkril, kam je treščilo, saj je takoj našel ostanke škatle, ki jo je razneslo daleč naokrog. Naš presnet internet je skurilo! Vsa tista škatla žičk je lepo postala škatla zašmelcanih žičk. Tokrat njegovi samozavesti: "sad ću da zovem, sve će to danas opet raditi!" nekako nismo verjeli. Še dobro, da ni treščilo v elektriko, bi metali stran vse polno e-naprav, ki so se ponoči polnile... Še sreča!

Smo pa Mišotu verjeli, ko nam je svetoval, kam naj gremo. Pa ni bila najboljša izbira, od moje trase bi več odnesli, a kaj, ko pa misliš, da človek pa že ve. Saj najbrž že ve, nima pa enakih interesov kot ti in tu lahko nastane problem.

Je pa bilo vsaj vreme prekrasno! Zjutraj povsem brez oblačka! Olala, mogoče pa kaj bo! Nam bo uspelo?!

Gremo v hribe, končno!

V začetku le gozdovi, gozdovi, vse mokro od nočne nevihte

z zanimivi talnimi smernimi tablami (međed)

kakšnim izvirom,

kar pa je treba sem in tja malo počekirat! Da ne pristanemo kje drugje...

In potem se končno gozd malce zredči, upamo na super razgled

a je nekdo naselil samo meglo po hribih! Aaaaaaargh! Vse tako zgleda, kot da se spušča,

kot da bo samo še slabše in da bo zdaj zdaj začelo deževat. Z otrokoma pa že ne bova bežala tukaj čez hribe... Eh, škoda.

Pogledamo še bivak od daleč

naredimo eno hribovsko skupinsko

in se odpravimo navzdol. Gremo pogledat vsaj Crno jezero!

O, to pa je lepo, kakšno bi šele bilo ob lepšem vremenu! Škoda, škoda, škoda!

Zeleno, obdano z gozdovi in visokimi hribi v megli iz katerega odteka voda v dve reki, Pivo in Taro. Fenomen pravzaprav.

Lahko bi se kopali, se vozili s čolni, se... aaahh. Zunaj pa 15 stopinj.

In kdo postavlja adrenalinske parke? Sonarodnjaki.

Mi pa se na podlagi Mišove karte trudimo priti nazaj do kampa. Naletimo še na vojnoturistični kompleks Mediteran, ki je vsaj leta 2003 še deloval, zdaj pa je na žalost zapuščen - meni se zdi skrajno zanimiv. Sredi vse te narave, taki luštni bungalovčki!

Vsak ima svoje ime! Upam, da se zmenijo kaj in kako z njimi še preden propadejo!

Še mostiček

jaz pa ves navdušen v napačno smer!

Ohjej. Pa spet naletimo na stotnijo rusov v natikačkih, pravkar prispelih z vročega peska Budve, ob jezeru. Se pa ne damo, gremo mi lepo nazaj po lastnih sledeh in potem le vbodemo pravo smer. Tako pa je, če nisi pozoren!

Pa še gps je crknil nekje pri jezeru. Ga je treba kdaj polnit, ne? Sicer pa kar ok, gps že ve, da ne sme kazat naših blodenj in izgubljanj, ne?

Heh, s prvim dnevom naših hribov torej nismo bili prav nič zadovoljni, Bolje bi bilo, če bi šli tja, kamor sem si sam zamislil, tam nam ne bi bilo treba po isti poti nazaj, bi naredili krožno pot. Po drugi strani pa tudi kdo ve...

Svinjarija je, da je dan iz ure v uro lepši. Zakaj smo že šli dol s hribov, a? Dež? Slabo vreme?

Po drugi strani pa je zato ura šele ena. Gremo najprej jest, kam pa potem? Na jezera?

Na jezera!