Norma Korošec,
je nova medijska zvezda desnice (Eva Irgl lahko mirno odide v pokoj). Je lepa, pametna in seksi. Je apologetka krščanskih vrednot. Njen "zagovor" ni političen in izhaja globoko iz njene notranjosti, iz njene vere. Morda je to razlog, da je tako bleščeče opravila test na najvišjem nivoju. Brez napake je prestala dialog z mojstrom besede, z Jonasom Žnidaršičem, ki je v sobotnem "Kaj dogaja" ni in ni mogel stisniti v kot. Zaradi vsega zgoraj naštetega je mogoče razumeti mnoge moške, ki ob njeni pojavi ne morejo brzdati jezika, kajti ljudje smo, ob vsem drugem, tudi hormonska*** bitja.
*** Hormoni so tisti produkti žleze ščitnice, ki uravnavajo življenske procese v človekovem organizmu. Včasih, predvsem v prvi polovici življenja, znajo hormoni tudi ponoreti. To dejstvo je treba upoštevati, kot olajševalno okoliščino Juretu Mastnaku, ko se ob hormonskem udaru ni mogel več brzdati in je bleknil v eter tisto neprimernost.
Poslanec SMC-ja je na četrtkovi Tarči dregnil v osir. Blago se je lotil kritike medijev, tudi Tarče. V vsesplošnem komplotu krivde in slabega dela politikov, da so tudi mediji s svojim tendencioznim delom sokrivi za za slabo stanje, ki ga imamo.
Erika brezmadežna je skočila pokonci! Tega pa ona že ne bo dovolila. Da bi blatili medije, da bi blatili Tarčo, da bi blatili - bognedaj - tudi Eriko. Ubogi poslanec poslej sploh ni več prišel do poštene besede. Četudi je poskušal s takšnimi in drugačnimi argumenti, jih ni mogel več pošteno in do konca izdaviti. Tečaji retorike, ki jih je absolvirala Erika so se pokazali kot zelo koristni. V bitki ena na ena je ni mogoče poraziti.
In kakšen vtis smo potemtakem odnesli gledalci? Jasno. Zmagovalcu vse.
Torej:
Imamo slabe, lažnive in koruptivne politike, imamo hinavske državne sekretarje in pritlehno birokracijo.
In imamo vrhunske in poštene medije, še posebej RTV in kot češnjo na vrhu smetane, Tarčo z Eriko brazmadežno.
Lažje pa je reči, kaj gledalci vidimo.
Na eni strani vidimo infantilnega, družbeno indiferentnega na pol potentnega receptorja (Urban). Na drugi strani se srečamo z živahno žensko (Veronika), ki je žal ujeta v svojo nezaposlenost in ki kljub svoji energiji in idejni ter seksualni potentnosti, ne najde poti iz začaranega kroga.
Komu je po volji takšen scenarij? Feminističnemu krožku v Ljubljani? Ženskemu delu ljubljanskega »maistreama«, ki ima zmanjšan libido in jim ta Urbanova polovična potenca (prikaz sodobnega moškega?) ustreza pri uveljavljanju »nove družbene ureditve« /beri: novih razmerij v moško ženskih odnosih/? Ali morda Boštjanu M. Zupančiču in njegovi teoriji o prededipalcih?
Očitno je, da Slovenci na nacionalni ravni potrebujemo katarzo.
Slednjo potrebuje tudi »Rece
]]>Človekovim pravicam iz ustave, ki nam zagotavlja enakost pred zakonom, so različne civilne iniciative (V imenu koga? Kdo jih je pooblastil? Ali obstaja družbena razprava na to temo?) na novo kategorizirali ljudi. S terminom "Ranljive skupine" terjajo posebne pravice (naključni vrstni red), za ženske, za Rome, za istospolne, . . . .
Dalje te družboslovne civilne iniciative na novo pišejo pravila medsebojnih odnosov med spoloma. Zaradi dobrih pozicij v medijih, v pravnih strukturah, nam pojasnjujejo kaj je v medsebojnih odnosih med žensko "ja" in kaj "ne". Te civilne iniciative želijo biti pametnejše od milijone različnih interakcij med moškimi in ženskami (samo v Sloveniji). Navezovanje stikov med spoloma, zapeljevanje in odzivanje ali (in) zavračanje ima na tisoče obrazov. Na tisoče različnih načinov. Mnogi moški in mnoge ženske vemo, da "ja" ni vedno "ja" in da tudi "ne" ni vedn
]]>Feministke so:
Sociološki vidik
- Zagrenjene in osamele intelektualke, ki iz udobja pisarn in iza monitorja vodijo sveto vojno proti vsem moškim tega sveta.
Filozofski vidik
- Borke za človekove pravice
Seksološki vidik
- Nepotešene ženske, 35 +, ki iz nabora razpoložljivih moških čedalje težje pridejo do seksualnega partnerja
Freudovski vidik
- Ženske z nerazrešenim Ojdipovim kompleksom
Zgodovinski vidik
- Znanilke začetka propada zahodne civilizacije
Genetski vidik
- Nosilke gonosomov XX (23 par), z zmanjšano valenco
Feminizem je glede na način s katerim se uveljavlja, totalitarno gibanje, ki radikalno posega v evolucijo s pomočjo katere je človek prišel do te civilizacijske stopnje.
S prispevkom kandidiram za naslov seksista leta (Glej Rdeča zora)
]]>V svetu globalnega kapitala velja, da največje donose kapitala prinaša tki. »sveta trojica«, industrija orožja ter farmacevtska(kamor spadajo tudi nedovoljene droge) in »seksualna industrija«. Marže v teh panogah dosegajo vrtoglave višine.
24. januarja me je farmacevtka v moji lekarni odslovila, češ da zaradi včeraj izdanega recepta in zaradi današnje stavke ne morem dobiti predpisanih zdravil. Da naj pridem po 13 uri.
Lekarne so gotovo ključni člen v industriji zdravil. So mesto, kjer farmacevtski proizvod dobi končnega potrošnika in so hkrati tudi mesto, kjer denar, velike količine visoko
oplemenitega denarja, prično teči nazaj k proizvajalcu. Stavke farmacevtskih delavcev skoraj ni mogoče drugače razumeti, kot bitke za prerazporeditev deležev marž znotraj te visoko donosne panoge. Če farmacevtke v lekarnah tako mislijo, imajo do bitke za še večje deleže, vso pravico. Vendar naj problem rešijo s svojimi delodajalci, oz. znotraj panoge in NE na plečih potrošnikov.
Lekar
Verodostojnosti kritike s katero se je Simona lotila naše vodilne antropologinje, bi gotovo pomagalo, če bi uporabljala bolj korektno izrazoslovje. »Fukfehtanje«, »fafanje« »fukotožnost« in podobno, gotovo ne sodi v polemiko, ki bi želela biti na nivoju. Takšno izrazoslovje kaže predvsem na to, da se pisec ne obvladuje, da ga vodijo močna in nekontrolirana čustva, ki sama posebej ne izražajo argumentov. So zgolj čustveni odziv. Vesni Vuk tudi očita, da ni v dovolj veliki meri preverila »primera« Weinstein. Manj zaletavi bralci smo brez posebnega naprezanja lahko prepoznali, da je Vesna razvpiti primer zgolj uporabila, da je obrazložila širši kontekst moško ženskih odnosov.
Izhodišče Simoninega zapisa je razredni boj. Razred (pre)potentnih moških, ki izkoriščajo družbeni položaj, fizično moč in prevladujočo mačistično ideo
je Tino Mamić izkoristil za nadalnje bruhanje ognja čez Šarca. Kot da se ne zaveda, da je konec volitev in da agitacija ni več potrebna.
V zvezi z glasovi za Šarca je Tino Mamič eksplicitno povedal: "Strici iz ozadja so volivcem naročili naj volijo za Šarca" (čemur se ima Šarec zahvaliti za dober rezultat, op. Rado).
Zdaj javno sprašujem Tina Mamića, da pojasni, kako so strici to naročili volilcem. 1) Kateri so ti strici? 2) In s čem ti strici prepričali volilce, da glasujejo za Šarca? Preko medijev tega poziva nismo zaznali. 3) Ali imajo strici direkten vstop v domove Šarčevih volivcev? 4) Jim naročajo kako voliti po telefonu? Morda po faksu ali elektronski pošti? 5) Kje so strici iz ozadja dobili seznam voljnih volivcev?
6) Ali je volilna podpora Pahorju in njegova zmaga delo drugih stricev? Ali pa je Pahor (po Mamiću) zmagal zaradi tega, ker je bil v dosedanjem mandatu odličen predsednik.
Logične zgradbe povedanega se Mamić izogiba kot hudič križa. S
]]>Precej časa že lahko opazujemo enoideološko pozicioniranje voditeljev in gostov kontaktne oddaje VV Faktor. Format oddaje je sicer simpatičen in glede na siceršnjo ponudbo tudi osvežujoč, le da so se novinarji, ki moderirajo oddajo povsem spustili z vajeti. Z ničemer več ne skrivajo svojega mesta v političnem koordinatnem prostoru, ampak svojo pozicijo ponujajo, kot edino zveličavno. Svojim, skoraj izključno desno usmerjenim gostom ponujajo tki. »nabita vprašanja«. Vprašanja, ki ne dovoljujejo odgovorov drugačne intence kot jo je ponudil moderator. Med najbolj radikalne komentatorje gotovi sodi ekonomist Bernard Brščič. V svojem ekstremnem radikalizmu je tako goreč, da je skoraj že simpatičen. Vedno ga poslušam v pričakovanju, da bo v svojih novih komentarjih šel še dlje. In običajno mi ustreže. Brščiču v nekoherentnosti tesno sledi Tino Mamić. Da so njegovi teksti nelogični že znotraj enega samega stavka ga ne moti. Vsako opozorilo na storjene napake užaljeno zavrne.
]]>Milan Balažic ne razume diplomacije. Politolog Milan ne ve ali noče vedeti, da je vloga diplomata, da prestreza sunke proti državi. Tudi če se mu je v aferi Oman zgodila kakšna krivica, Milan nima kaj prati umazanega perila v javnosti. To je diplomatova osnovna naloga.
Sleherna država na svetu ima tudi svojo temno plat. Tudi najdemokratičnejša. Seveda se lahko ta temna plat tudi razkrije. Z novinarskim raziskovanjem na primer. Nikakor pa ne sme teh temnih plati izdajati diplomat.
Milan Balažic je temna lisa slovenske diplomacije! Mar nima nikogar v svoji bližini, ki bi mu to povedal?