Lara Arh

Smisel

Lara Arh — Fri, 25 May 2018 13:10:25 +0000

Moja glava je izredno svojeglava. Ona neprestano obratuje. Piči in gre po svoje. Vzpenja se po trampolinih, dela prevrate in v potankost proučuje svoj poslednji salto mortale. Glede na lenobnost fizičnega telesa menim, da so napak glavo, na napak telo prišili. To bo to. Telo nikdar in nikoli ne sledi mojim umskim naporom (in prevratom), saj je že od same mahinacije procesov fizičnega dela, krepko preutrujeno.

Najbrž nikomur ni tuj eden izmed najpogostejših miselnih absurdov: "ključ moram vreči v torbo." Um si stavek ponavlja in ponavlja do točke, ko samega sebe prepriča, da je ključ že v torbi. Mnjah, ko bi vsaj tam potem resnično bil ... Guess what? Kakor si naredimo. Ko ta absurd enkrat spoznamo, razpolagamo z vsemi orodji, da saniramo morebitne, neprijetne posledice.

Možu sem nekega dne dejala, da želim imeti v sobi montirano bradljo. Naročila sva jo in zmontiral jo je. Vse do danes je ostala praktično nedotaknjena. Vsak večer, ko sem lezla pod kovter in jo na par metrov distan

Kje jaz živim??? Država, jebi se!!!

Lara Arh — Mon, 21 May 2018 08:24:00 +0000

Kdor me pozna ta ve, da odvisnosti ne maram in ker je temu tako in ker sem v svojem življenju razpolagala zgolj z zaposlitvami za določen čas sem, sebi certificiran idiot, leta in leta nosila oreščke na stran. Za starost, ker penzije itak ne bo. Za težke čase, saj mi jih nihče ne bo pripomogel premostiti. V tridesetih letih so se kajpak oreščki nakopičili, pa jih vendarle ni toliko, da bi lahko človek od njih, vsaj dve leti, spodobno preživel.

Besna sem kot pes, trga se mi srce in počutim se eksistencialen idiot na celi črti, kajti dokler imaš na bančnem računu denar, nimaš pravice do socialne pomoči, denarno nadomestilo pa mi že lep čas ne pripada več. Pred tem sem bila pet mesecev na bolniški, s pičlimi 460 Eu/mesec, že za samo kritje položnic v bloku izplačujem cca. 400 Eu/mesečno, odkar so se sosedje večinsko odločili za izgradnjo nove fasade. Pa še leasing na avto imam, ker bi si brez avtomobila, zaradi slabih infrastrukturnih povezav, morebitne nove zaposlitve zamisliti ne mogla

1001. reinkarnacija

Lara Arh — Wed, 25 Apr 2018 07:45:19 +0000

V 21. stoletju naj bi nam lažna informacija ne več predstavljala in ne povzročala težav. Laži je namreč od pradavnine beleženih nešteto. Vsak malar ima pač od nekdaj svoje oči. Več strahu je v njih, bolj bo popačena reproducirana podoba njegovega izkustvenega sveta. Problem nastane, ko prične človek častiti katerokoli informacijo, ne da bi doumel njeno izvorno naravo. Takrat jo bo pričel reproducirati in širiti okrog sebe misleč, da je to njegova edina poznana in možna verodostojna 'resnica'. Dejstvo je, da se od pradavnine nismo bistveno spremenili. Jezik strahu in simbolike smo povsem zamešali z jezikom resnice.

Kar se sliši ‘fajn’ in nudi uteho, ni nujno resnično. Resnica je le redko sladko zveneča in lepobesedna. V zadnjih desetletjih je zahod popadla manija čaščenja verovanj in religij, skonstruiranih v podporo različnim bivalnim sistemom in politiki teh. Lastni veri niti pod točko razno ne verjamejo in ne zaupajo, z lahkoto pa objamejo in ponotranjijo tujo. Otroke takšnih staršev

Strategije brezupa

Lara Arh — Sat, 31 Mar 2018 14:34:13 +0000

Večino časa me preveva občutek, da si nisem dovolj, kar glede na dolgotrajno brezposelnost ni ravno iz trte izvito. Nekoč sem verjela, da se nadobudna aktivnost slejkoprej obrestuje. Ne bom lagala. Dolgo časa se tudi je. Je pa pričel ta občutek z novo dolgotrajno izkušnjo brezposelnosti postopoma bledeti in z njim volja po vsakršnem udejstvovanju in/ali ustvarjanju. Nisem človek, ki bi bil odvisen od odobravanja in potrjevanja okolice, pa vendar opažam, da se je pričel moj svet, prav zaradi moje neopaznosti, rušiti. Kot samotar ne maram pretirane pozornosti. Samohvale in nastopaštva so mi tuje. Nisem se sposobna in ne znam se umestiti v maso. Ako človek preneha početi vse, kar je z veseljem leta počel, je še vedno človek? Ako človek počne edino, kar za preživetje zna in ga to ne nahrani, je njegovo delovanje sploh smotrno? Mar ni potemtakem bolje lenariti? Preštevati zvezde in žvižgati ptičem? Premalo je tistih, ki bi me kadarkoli potegnili za rokav, da bi mi izrekli nekaj vzpodbudnih

Izbris idealista

Lara Arh — Mon, 19 Mar 2018 12:35:24 +0000

Prejšnji teden sem se oglasila pri svetovalki na Zavodu za zaposlovanje.

Že eno leto neuspešno pošiljam zaposlitvene prošnje na vse strani in prav toliko časa preživljam na osnovi lastnih dolgoletnih prihrankov, ki jih ni prav veliko.
Zaradi moževe plače (ni ravno bajna - pač presega nerealno zastavljen limit za pomoč) namreč nisem opravičena do prejemka socialne pomoči, ubogo denarno nadomestilo pa sem prejemala le nekaj bornih mesecev, saj v življenju z redno zaposlitvijo nisem imela sreče.
Vse zaposlitve so vedno bile omejene na določen čas in ako preletim svojo celotno zgodovino, sem najbrž več časa namenila iskanju vedno novih zaposlitev kot samemu delu.

Nikomur ne želim biti breme.
Neodvisnost mi od nekdaj zagotavlja tisto svobodo, ki jo za preživetje nujno potrebujem.
Nikdar bi si ne želela postati odvisna od svojega partnerja, ker bi to pomenilo izbris vsakršnega človeškega dostojanstva.
Eno je pomoč, ki ti jo nekdo premostitveno ponudi, drugo je bivanje na njegov račun, oziroma od

Fizioterapija

Lara Arh — Tue, 13 Mar 2018 12:54:22 +0000

Ravno prav se mi je dvignil pritisk, da lahko pišem o sledeči pereči tematiki našega prekrasnega in predvsem funkcionalnega sistema. O fizioterapiji bo tekla beseda. Prvič naj bi je bila deležna približno dvajset let nazaj, ko mi zaradi težav s hrbtenico niso želeli izdati zdravstvenega potrdila za delovno usposobljenost. Kot mati samohranilka* sem moledovala, naj mojega stanja ne vpišejo v zdravstveni karton, sicer bi utegnila ostati brezposelna. Dejali so mi, da mi bodo izdali potrdilo o usposobljenosti za opravilnost le za določen čas. Nato sem eno leto delala, hodila redno po injekcije za hrbtenico v tamkajšnji zdravstveni dom in se o moji hrbtenici ni več spregovorilo, dokler nisem bila naslednjič napotena na rentgen in posledično na fizioterapijo, ki je zaradi narave dela nisem nikdar uspela opraviti.

Treba je namreč vedeti, da je čakalna doba za fizioterapijo nenormalno dolga. Opravljaš jo lahko le v dopoldanskih urah, takrat, ko se ljudje večinsko nahajamo na delovnih mestih.

FB uporabnikom o odvečnem komentiranju

Lara Arh — Tue, 13 Mar 2018 12:51:12 +0000

En meni najbolj motečih faktorjev, da v tej k... državi, večina ljudi očitno nima zavedanja, da si velika večina revežev ni sposobna privoščiti in ne zagotoviti koščka zemlje pod svobodnim soncem.

Rezultat? Ne le, da nas odpisuje država. Odpisujejo nas tudi ljudje, ki si to lahko in smejo privoščiti.

Na grmado z reveži, skratka.

Kje med naštetimi ignorantskimi instancami se sploh godi kakšna razlika? Obstaja??? Kajti sama sem očitno tako zelo slepa in mona, da je ne vidim.

Mnjah. Not my point of view. Kar se mene tiče, vsako življenje šteje. Tudi tista, ki si svojega koščka zemlje ne morejo privoščiti. O solidarnosti v tej državi, z izjemo manjšine, ne duha, ne sluha.

Zgolj živa ignoranca po kopitu reši se, kdor more. Dandanes je to očitno res vse, kar šteje.

No, naj vam zaupam, da je krasota življenja, ki jo jaz vidim, prisotna zgolj v obstoju tiste peščice, ki ji solidarnost še zdaleč ni tuja. Tako da prosim, ne mi ga srat o vaši samozadostnosti na mojem wallu. Imate vso pravico v t

Pohanje in 8. marec

Lara Arh — Tue, 13 Mar 2018 12:45:57 +0000

Pohanja ne jem. Leta.
Vsakič, ko sem ga jedla, sem bila sami sebi tako zelo faking sitna, da sem ga raje povsem prenehala jesti. Pa sva prišla pred dnevi z možem na brilijantno idejo, da bi pa le midva pohanega purana jedla. Danes.

Danes je bil ta kurčev faking dan, ko sem tri puranje zrezke spanirala. Pa mal pomfrijčka zraven, pa mal brstičnega ohrovtka na drobtincah. Itak. Da ja drobtinic ne zmanjka.

Ob pol enajstih pojeva, ob dvanajstih že kinkam, pa me klinčev telefon opozarja, da na grupnem babjem chatu fuuuuul dogaja. Njah. Čez uro, ko res ne utegnem ob vsem tem piskanju zaspat, se le odločim piskarijo izklopit.

In mrknem v spanec. Horse mi komplet familijo (al skor) zdesetka. In prebudim se tako utrujena, da me od utrujenosti sama utrujenost utruja.

Kateri normalen človek bi si želel ob takih sanjah sploh nazaj zaspati? No ja. Zagotovo nisem normalna in pohanje mi prav zagotovo dobrega ne dene. Pa še v rit se ne morem zbrcat, da bi si kavo skuhala, ker bi mi znala trtica odpasti

Naše preljubo zdravstvo

Lara Arh — Tue, 13 Mar 2018 12:44:49 +0000

Od enajstega leta, ko sem padla na trtico stokam, da me ta pogosto boli. Ker sem za zdravstvo neprestani namišljeni bolnik, sem se pričela norčevati iz sebe: "Ej, ne seri, k meni rep rase!"
Kot sem leta norce brila iz svojega dandanes bioničnega vratu ...
Hipohonder. Itak.

No in da skrajšam, mi
zdravnik prejšnji teden pravi:
"Pa saj imate že vso hrbtenico poslikano in nič ni takega, zaradi česar bi vas smela trtica boleti, v krvi pa tudi ni sledu o morebitnem revmatičnem obolenju."
Danes potožim svoje bolečine fiziatru, ki pravi:
"Ja ampak a veste, trtice pa nimate slikane. Bi medva to poslikala kajne?"

Mnjah. Da mora človek za eno osnovno slikanje čakati več kot 30 let, je pa tudi kriza. In mimogrede, da ne pozabim omeniti. Te kurčeve e-napotnice, s katerimi zdravniki napotujejo k specialistom, izključujejo možnost dveh hkratnih obolenj. Lahko te napotijo k specialistu zaradi vratne ali zaradi ledvene hrbtenice. Eno izključuje drugo, kot bi človek ne smel imeti več težav. Mnjah ... Zavar

Klinc, pa ta Slovenščina

Lara Arh — Tue, 20 Feb 2018 16:19:27 +0000

Globoko izdahnem.
Osvobajam utesnjenost
in si težnost razkrivam.
Na sončnem pletežu želva.
Na želvi, slon.
Na slonu 'svetomnoštvo'.
Na njem, svetobolje.
Nad njim ...
Nad njim le
neomadeževana
praznina.

Jups. Spet sem tam, kjer ni muh.
Preverjam.
Besede.
Občasno me preseneti samolastna izmišljotina.
Odlično zveni, je nadvse pomenska, pa vendar ne obstaja!!!
Si moraš misliti?
'Svetomnoštva' ni.
Ne obstaja.
Kakšna krivica se dela jeziku in besedi, predvsem pa življenju samemu.
Svetomnoštvo ... Kratko, jedrnato, povedno.
Tako tipičen občutek za stanje ujetosti in tesnobnosti.

Ne obstaja, jel?!
Ja pa kako?!!!
Ne uporabljam je prvič,
pa se mi je očitno že prvič zdela beseda tako samoumnevna,
da je sploh nisem preverjala.

Pa mi vi prosim povejte,
kako naj sicer z eno besedo nekomu razkrijem težo kopice svetov, ki en sam svet težijo?
Nič čudnega, da se s tolikšno lahkoto ljudem meša
in da se s tolikšno lahkoto določajo in pišejo psihiatrične diagnoze.

Pridem k psihiatru. Ta mi pristavi stol in vpraša:

Odvisnost in spoštovanje

Lara Arh — Mon, 22 Jan 2018 15:04:32 +0000

V soboto, 20. januarja sem se udeležila celjskega literarnega čveka, v prijetni družbi treh izrednih individuumov, še prej kot avtorjev in literatov. Tereza Vuk, Jurij Hudolin in Tomaž Kosmač so bili ob prihodu publike v prostor že okajeni, kar je prisotne razdelilo v dva tabora.

V enem smo se zabavali in do solz nasmejali ob avtentičnosti avtorjev, v drugem pa je več kot očitno vzklila moralistična nejevolja, ki še danes samo sebe pita.

Kdor je Vukovo prebiral prav gotovo ve, da odvisnost ni pašta fižol. Tako tudi ve, da je dekle, navkljub svoji odvisnosti, neizpodbitno genialno. Pa lepo vas prosim! Marsikdo bi zagotovo ne bil sposoben samega sebe najti, kamoli v odvisniškem kontekstu ustvarjati. Ne bom si izkljuvala oči ob dejstvu, da Jurija Hudolina in Tomaža Kosmača ne poznam dovolj. Kristalno mi je jasno, da Tereza ni človek, ki jo umestiš v prostor med moraliste. Pa če bi ji z Bitcoini vnaprej izplačali ves trud. Kar ji pišem v dobro. Ženska ve, kaj zase potrebuje, da funkc

Alkoholna sreča v nesreči

Lara Arh — Mon, 15 Jan 2018 16:14:07 +0000

Bila sem stara petnajst let, ko mi je očim ob bolečem mesečnem perilu, ponudil brinovec.
»Če te boli trebuh, tole izpij in bo takoj bolje.«

Zagrabila sem ponujeni kozarček, ga nesla k nosu in skoraj bruhnila čez balkon, ne da bi ponujeno vsebino sploh na sebi kakorkoli preizkusila.
»Petra!« je ves srečen vpoklical mojo mater, »če drugega ne vsaj veva, da Lara še ne pije!«

Ni minilo dolgo, ko sem se ga prvič zapila. S sošolcem sva iz pouka zavila v zabačen lokal v bližini, kjer sem prvič preizkusila tako imenovano podmornico. Spila sem jih seveda toliko, da mi je na koncu ponujal prvo pomoč in se obenem dušil od smeha, ko sem na stranišču čez nos bljuvala ostanke kosila predhodnega dne: »Pa daj no?! Kdo je to še videl?! Bruhati špagete skoz nos?! Le kak ti to uspeva?«

Kmalu za tem, sta se starša namenila na dopust, jaz pa sem seveda sklenila prirediti žur. Povabila sem nekaj ljudi in nakupila zalogo alkoholne pijače. Še preden se je vzdušje ogrelo, sem samostojno izničila pol litra r

Kačji pastir, legenda in simbolični pomen

Lara Arh — Tue, 19 Dec 2017 18:23:14 +0000

Kačji pastirji so posebne in elegantne žuželke iz rodu Odonatov.
Omenja jih legenda s številnimi simboličnimi pomeni.

Izvor imena kačji pastir (libellula) je povezano z dvema različnima miselnima tokovoma.
Po mnenju nekaterih naj bi izhajalo iz latinske besede libra, ki pomeni tehtnica in sicer zato, ker njegova vodoravna krila v zraku vzbujajo asociacijo uravnotežene tehtnice.

Drugi menijo, da ime izvira iz latinske besede labellum, kar je pomanjševalnica besede liber = svoboda.

Zaradi spreminjajočih se kril, vitke linije in izjemne hitrosti s katero beži pred plenilci, kačjega pastirja od vekomaj spremlja sloves magičnosti.

Kačji pastir se razvije iz ličinke na dnu ribnika in se nato preobrazi kot gosenica v metulja.

Legenda

Njegova sposobnost preobrazbe ga pogosto povezuje z legendo.

Nekoč naj bi bil kačji pastir zelo premeten zmaj, ki je z ognjenim dihom poklanjal noči svetlobo. Dihanje je obudilo čarobnost in iluzijo. Nekega dne je postal zapornik lastne čarovnije: da bi pr

Kjer je rit, me najdeš

Lara Arh — Mon, 27 Nov 2017 13:19:45 +0000

Kjer je rit od polža, tam me najdeš.

Na ta način sem obveščala znanke in znance preko sms sporočil, kako najti po polžje skromno stojnico na Slovenskem knjižnem sejmu, v brezzračni, preddversko izolirani savni, kjer se je pot mešal z decibelnim stresom in okoliško norostjo, pa tudi s skrbnostjo in radostjo malih založnikov.

Relativnost neskončnega časa so mi z druženjem krajšali: Nataša in Luka Kovač s prevodom, ki ga pravkar prebiram. Ezoterično zdravljenje (razprava o sedmih žarkih) - Alice A. Bailey, Mojca Fo z ljubkim substitutom imenovanim Sanja, Nina in Neva Brun (njune poklonjene knjige še nisem uspela odpreti, se pa srčno zahvaljujem), Petra Aškerc in Eva Brvar Ravnikar ter Celjsko literarno društvo z Bojanom in Lili na čelu.

Obiskovalcev je sicer vrelo, vendar so zaradi vročinskega vala ubirali histerično smer premice in nas prepuščali na milost in nemilost izolaciji našega kotla in kropa. Zaslužki so pač, kot vedno, pomembnejši od izpostavljenosti kupca, ki je svojo vidnost

F. Bullshit (Mentalna telovadba za večne pubertetnike) LuBenica

Lara Arh — Sun, 19 Nov 2017 15:28:04 +0000

F. Bullshit (Mentalna telovadba za večne pubertetnike)
Lubenica

Avtobiografija avtorice nas elegantno in subtilno popelje v svet generacije, ki je bila na razmeroma majhnem geografskem področju deležna obilice sprememb v vseh sferah življenja. Delo je prežeto z elementi manifesta, a avtorica nikjer ne zaide v vsiljivost in pretirano moraliziranje. Skozi celoten zapis dobro vleče nit sporočilnosti in nas nagovori z iskrenim apelom – naj spremenimo glave!

Dušan Marolt

Knjigo lahko naročite tudi preko e-pošte: arh.lara@gmail.com

Zgodba o Polžku

Lara Arh — Sun, 19 Nov 2017 12:24:37 +0000

ZGODBA O POLŽKU - Lara Capparotto Arh

Slikanica nam predstavi popotovanje drobnega polžka,
ki se odpravi v svet, da bi našel sebe.

Trdo vezana knjižica z atraktivno, pisano ilustracijo, je namenjena otrokom od 5 - 9. leta starosti, vendar bo zagotovo očarala tudi starejšega bralca.

Knjižica je zagotovo nepozabno darilo za najmlajše, obenem pa idealni pripomoček za medgeneracijsko interakcijo ter srčno usmerjanje najmlajših v prostrani svet.

Poiščite jo na Slovenskem knjižnem sejmu v času od 22. - 26.11. 2017

Knjigo lahko naročite tudi prek e-pošte: arh.lara@gmail.com

MURPHY IN TAŠČA

Lara Arh — Mon, 26 Jun 2017 15:58:46 +0000

Če gre lahko kaj narobe, bo šlo.
Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.

(Murphyeva zakona)

Zjutraj sem ob računalniškem izrisovanju selekcije za fotomontažo, roko z miško zapeljala preveč v levo. Tako močno v levo, da se je polna šalica kave povsem prevrnila, zalila miško, računalnik, zunanji disk in celo serijo zdravniških izvidov, ki že mesece ležijo na kuhinjski mizi. Hipoma me je preplavilo spoznanje. Danes ni in ne bo moj dan. Okrog poldneva sem pripravila kosilo. Spaghetti ai frutti di mare z veliko parmezana, ki po besedah neznanega zdravnika, gostujočega v neznani radijski oddaji, pomlajuje bolj kot vsakršna anti-age krema.

Pripravim krožnik, nasujem parmezana in vanj vtaknem vilico. Obed želim premestiti iz kuhinjske police na mizo. Vilica se seveda ob moji gesti čudežno zasuče in pristane na tleh, med tem ko opazujem špagete, tuno, kapre, paradižnik, olive in seveda parmezan, pristajati vse naokrog po prostoru. Ne, ni moj dan. Že drugič si viham rokave in briše

Science fiction, identifikacija in mentalno zdravje

Lara Arh — Mon, 29 May 2017 11:56:11 +0000

Mnogo mlajši bratec se je zaljubil v Supermana, ko je dopolnil pet let. V kolikor mu nismo oblikovali zloglasnega razpoznavnega kodra na čelu, je svojo ljubezen izražal prek vika in krika. Seveda. Bil je čudak. Vsaj tolikšen, kot sem bila sama njemu. Da bi lažje pomnil naučeno snov je tudi kasneje, ko je vpisal medicinsko fakulteto, študiral v kirurški halji in lateks rokavicah. Identifikacija z lastnimi junaki mu je bila, za razliko od mene, od nekdaj zelo zelo pomembna. Sama se v življenju nisem nikdar z nikomer identificirala. Izjema je moja produktivnost. V puberteti sem pričela stremeti k izdelavi umetniškega master piece-a, s katerim bi se na veke vekomaj zapisala v ljudska srca in si priborila iluzorno nesmrtnost Človeka. Svoja dela sem pričela zato primerjati z deli raznovrstnih umetniških avtorjev. Po nekaj letnem obdobju tudi s to zahtevo povezane depresije, sem na srečo ugotovila, da me ta vodi izključno v neproduktivno norost. Napak usmerjen fokus. Navsezadnje jabolka ne mo

Povsem konkretno o jezi

Lara Arh — Tue, 23 May 2017 10:02:33 +0000

Sedim in razmišljam.
Res je. Že celo življenje sem upravičeno jezna. Ne žalostna, ne nesrečna. Jezna.
So jeze, ki so konstruktivne in tiste, ki so času in okoliščinam neprimerne, saj povsem neproduktivne.
Čeprav zdrave in še kako utemeljene.

Jezi me nasilno poseganje v druge in prepotenca, s katero želi posameznik svetu dokazati utemeljenost lastnih špekulacij. Jezi me mlatenje prazne slame ogrog reči, ki se nas ne tičejo. Kaj mi bo pamet, če je zase ne premorem?! Jezijo me religije in politika. Jezi me sistem in človekova vedno večja nesposobnost preživetja. Jezijo me posamezniki, ki neprestano iščejo oporno ramo za samoobjokovanje in tolažbo. Iskanje vodij, mesij in rešiteljev. Jezijo me ignoranca, laž in brezčutnost. Pomanjkanjkljivo zaupanje in vera v sočloveka. Jezi me pretirana samozaljubljenost, nekritičen odnos do sebe, osredotočanje na okolico in usmerjenost v napake drugih.

Ti Boga! Veliko me jezi.

Jezijo me kretenizmi poklicov ki zahtevajo od mene, navkljub obsežnemu oblikovals

Surrealno

Lara Arh — Fri, 19 May 2017 10:01:32 +0000

Pričujoči zapis beleži sleherni spomin. Nastopajoči so navedeni z resničnimi imeni ali sinonimi.

-------------

Sedimo na klopi v parku in si iz roke v roko podajamo jabolko, ki izginja pod sledovi naših zob. Vrečit odvrže ogrizek na peščeni prod. Grega vstane, se poravna in z gesto nakaže, naj mu sledimo. Sivina neba se staplja z barvo peska in se turobno kotali vame. Postopoma izginjamo skozi kamniti obok.

+++

Pred menoj se razprostira prostor. Velika zakajena dvorana s številnimi, v soju sveč osvetljenimi mizami in sedečimi figurami. Mogočen vokal preseka šepetav hrup. Moje ime obvisi v zraku. S pogledom zbegano premerim prostor. Mlajši moški vneto srka cigaretni dim. Z roko mi nakazuje naj pristopim. Prisedem, a le za kratek čas. Zadrežno in zelo na kratko se opravičim. Notranji vzgib me vodi skozi kamnit obok nazaj v park, kjer občutim vso težo praznine. Vodeno zelen ogrizek ob klopi priča o nedavnem obstoju življenja. Vrnem se v dvorano in prisedem za mizo k prijateljem. Na nas